Novica

Renato Baretić: »Jaz sem antiblogalist, ne antiglobalist!«

03.05.2011

»Obstajajo antiglobalisti, jaz pa sem antiblogalist. Kot javno osebo me je včasih zanimalo, kako na spletu komentirajo moje delo, a sem v komentarjih pod objavami odkril samo grozno nepismenost ali pa nezanimanje za lastno pismenost, prepričanje, da se lahko skriješ za vzdevkom, in pa ogromno količino frustriranosti in sovraštva, ki jo omogoča ta anonimnost. Ne glede na objavljeno novico – bodisi da si bo Britney Spears povečala eno joško ali da je Cristiano Ronaldo zabil gol z glavo s 40 metrov –, se v sedmem ali osmem komentarju pod objavo že prepirata en ustaš in en partizan. Praviloma gre takole: desničarji imenujejo nekoga za ›komunajzarja‹, potem se priključi nekdo, ki je ali ni Srb, pa ga označijo za četnika, ne daj bog, da se vključita še kakšen Slovenec ali musliman, in imamo pravi poboj! Vsi pa se imenujejo ›zzz‹ ali ›666‹ in objavljajo med delovnim časom, kar pomeni, da sedijo v službi in obračunavajo z zgodovino. To je bolno, noro!
Ko torej pravim, da sem antiblogalist, nisem proti blogom, sem pa proti tovrstnim komentarjem. Pišem že 28 let in to nenehno počnem s podpisom. Na vsaki knjigi objavim svoj elektronski naslov in vsak ve, na koga se lahko obrne s kletvico: na Renata Baretića. Spletni komentarji so poligon za nasilje, kjer je vsak vsakemu boksarska vreča, ne glede na to, ali gre za Jadranko Kosor, Sai Babo ali Borisa Beckerja.«
Takole pojasnjuje v intervjuju, objavljenem danes v Dnevniku, hrvaški pisatelj Renato Baretić Ivi Kosmos na vprašanje, ali je stalni obiskovalec spletnih klepetalnic in družabnih omrežij. Vprašanje je seveda povezano z romanom Hotel Grand, ki ga je Baretić v začetku marca predstavil slovenskim bralcem na gostovanju v Ljubljani. Priporočamo v branje. Tako intervju kakor roman!

objavljeno v rubriki:

Sorodne novice

na vrh strani

09.03.2011

»Vsakdo ima pravico do pameti pa tudi norosti« »

»Zakaj je Hotel Grand tako drugačen kot vse moje zgodbe doslej? Resničen je. Poznam človeka, ki vodi restavracijo v Splitu s sinom, ki je meni pripovedoval svojo zgodbo. Leta 1993 je vodil javno hišo v splitskem hotelu Park. Nisem hotel dobesedno povzeti. A celo vrsto anekdot z znanimi ljudmi mi je povedal. Tega seveda nisem izkoristil, razen ene ali dveh. Pripovedoval mi je, kako je z ženo, sinom in hčerjo živel v apartmaju na koncu hodnika nadstropja, ki so ga zakupili za kupleraj. Zares so hodili s temi ukrajinskimi dekleti redno k frizerju, na zdravniške preglede, jim nabavljali delovna dovoljenja ... Vojna je bila, a hoteli so biti častni. Ko sem vprašal, ali lahko tiste zgodbe izkoristim za svoj roman, so mi rekli, da mi jih zato tudi celo leto pripovedujejo.

objavljeno v rubriki: