E-novice

Knjiga

Leonardo da Vinci

Umetnik, iznajditelj, filozof

Serge Bramly»

prevod in spremna beseda: Anuša Trunkelj

naslovnica: Branka Smodiš

format: 150 × 225

strani: 560

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 30. 1. 2016

ISBN: 978-961-241-936-3

razprodano

Leonardo da Vinci je zagotovo ena najbolj zagonetnih osebnosti v zgodovini človeštva, genij, katerega mogočni razum nas znova in znova preseneča ter v nas vzbuja občudovanje in navdušenje. Njegove skice in zapiski, na tisoče popisanih in porisanih strani njegovih beležnic, nam kažejo vso širino njegovega uma, vse talente, vsa področja njegovega raziskovanja in njegov prispevek na vsakem od njih, hkrati pa nam pričajo o njegovi razposajeni, širokosrčni in kultivirani naravi.
Serge Bramly v svoji biografiji Leonarda da Vincija zaobjame vso širino ustvarjanja in raziskovanja velikega renesančnega umetnika in znanstvenika, pri čemer daje velik poudarek njegovemu intimnemu življenju. Precej se je posvetil slikarjevim odnosom z materjo in očetom, z učiteljem, mojstrom Andreo del Verrocchiem, in učenci ter nam skušal približati njegova neskončna prizadevanja na eni in njegove bolestne strahove na drugi strani.
Bramly Leonardovo življenje in delo vseskozi umešča tudi v širši zgodovinski kontekst, v čas, ko so Italijo pretresale vojne med mestnimi državami, ter v čas francoske zasedbe Milana, ki je v umetnikovem življenju odigrala pomembno vlogo. Leonardovo življenje v Bramlyjevi biografiji beremo tudi v luči odnosov, ki jih je umetnik vzdrževal s svojimi pokrovitelji (Ludovicom Sforzo, Cesarejem Borgio, Giulianom de’ Medicijem in francoskim kraljem Francem I.), prav tako pa tudi skozi prizmo znanosti in umetnosti enega najplodovitejših obdobij človeške zgodovine, ko umetnik, kakršen je bil Leonardo, v želji kar najeksaktneje upodobiti svet okrog sebe, raziskuje ustroj človeškega telesa, ki ga tako pozna bolje, kot ga poznajo zdravniki tedanjega časa, in ko z neverjetno vztrajnostjo opazuje ter v svojih izumih posnema naravo, ki ga obdaja. Ob tem skuša Bramly Leonarda tudi demistificirati: med drugim se dotakne njegovega navdušenja nad stroji, ki sejejo smrt – navdušenja, ki je v popolnem nasprotju z njegovo človekoljubno naravo in ki je enako nedoumljivo, kot je nedoumljiv in zagoneten on sam.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Po besedah Kennetha Clarka je Leonardo v svojem času veljal za mojstrsko stvaritev narave, za popolno umetniško delo.
A to neprestano poudarjanje lepote človeka, ki je obdarjen z najimenitnejšimi talenti, nas vendarle bega. Telesna lepota, pospremljena z vso skrbjo, namenjeno njenemu poudarjanju, ki je Leonardo prav nič ne prezira (pomislimo na njegov kratek plašč »roza barve«, na njegovo koketno, »počesano in nakodrano« brado, na njegove docela ukročene obrazne dlake, na vlogo »arbitra dobrega okusa«, ki mu jo pripiše Paolo Giovio), nima kaj dosti skupnega z digniteto priletnega modreca, ki je znanstvenik in filozof ter v nič manjši meri umetnik, ne sklada pa se niti z gorečnostjo učenjaka, ki, stremeč k vsevednosti, vse svoje sile usmerja v študij. Tako nas hočeš nočeš zamika, da bi v njem našli kako hibo, obenem pa se sprašujemo, ali mu vse te telesne odlike, ki so mu jih priznavali vsi in ki so mu šle mnogokrat v prid, niso šle tudi v škodo, mu bile celo neke vrste prepreka. Sprašujemo pa se lahko tudi, kakšne vrste nenaklonjenost, morda celo sovraštvo si je spričo njih nakopal.
Leonardo je namreč, da bi lahko natančno upodobil anatomijo človeka, »na šolah, kjer so poučevali medicino, seciral trupla hudodelcev ter bil ob tem okrutnem in ostudnem početju vseskozi hladnokrven«. Njegovi sodobniki so za to njegovo početje vedeli (kot bi jih hotel izzivati, se je na ta račun rad pobahal: kardinalu Luigiju d’Aragoni je leta 1517 zaupal, da je seciral »preko trideset trupel moških in žensk vseh starosti«). Tako si ne morem kaj, da se ne bi spraševal, kakšni občutki so se v njih porajali ob pogledu na lepega in nič manj elegantnega dandyja, ki ga ni kazila nobena hiba, predstavljajoč si ga, kako v soju sveče odpira mrtva človeška telesa ter z žago reže njih kosti, ob tem pa se mu roke – ki jih, kot si lahko mislimo, še kako skrbno neguje (med drugim naj bi bil razvil metodo za ohranjanje čistih nohtov) – zarivajo v smrdljiv človeški drob …
Če hočemo razumeti navdušenje, ki so ga nad bogastvom, globino in prefinjenostjo da Vincijevega uma izkazovali vsi, ki so se mu imeli priliko približati, zadostuje že, če zgolj preletimo brezštevilne strani njegovih beležnic, v katerih se je vse svoje življenje trudil razvijati in obenem zaobjeti svojo misel. Njegove skice in zapisi zgovorno pričajo o odlikah in talentih, ki jih našteva Vasari – vse do njegove razposajenosti, širokosrčnosti in ljubezni do živali, ki jim biograf nameni tako veliko prostora. Na drugi strani pa odseva Leonardove telesne lepote, ki so ji bržčas pripisovali velik pomen, odseva njegove mičnosti ne ohranja niti ena slika, niti ena skulptura, prav tako kot nam nič ne more oživiti odmeva pesmi, ki jih je ubiral in se ob tem spremljal na liri.
/…/
O enigmatskem Leonardu se je veliko (več kot o kateremkoli drugem slikarju) ter na različne načine pisalo v vseh stoletjih; stvari pač vselej dojemamo in si jih zamišljamo skozi prizmo lastnih zanimanj.
Leonarda so po njegovi smrti poznali zgolj kot slikarja, njegove beležnice, edini del njegove zapuščine, v katerem so se ohranile sledi njegove »filozofije« in njegove znanosti, so bile namreč shranjene v zasebnih, neobjavljenih in težko dostopnih zbirkah, od njegovih skulptur in inženirskih del pa se ni ohranilo nič oziroma bore malo. Objava njegovega Traktata o slikarstvu, ki sega v leto 1651, v čas, ko so kraljevale akademije, je le še utrdila prepričanje, da je Leonardo predvsem avtor Mone Lize in Zadnje večerje, slik, iz katerih so se učili in ju neumorno kopirali, tako v Italiji kot tudi v Franciji in Flandriji. Osemnajsto stoletje je odkrilo Leonardove karikature, in če v njih dotlej niso prepoznavali drugega kot kuriozitete, so zdaj v njih razbirali poglobljene študije značajev, sprožile pa so tudi razprave o učinku čustev na človekovo telesnost; to je bil čas, ko je izraz psihologija že začel dobivati svoj pomen. A na Leonardove zapise, ki so bili razpršeni po vsem svetu, so se osredotočili šele v 19. stoletju, na vrhuncu industrijske revolucije, in iz njih se je tako izoblikovala nova predstava o Leonardovi osebnosti in njegovem delu ter še zlasti o njegovih znanstvenih raziskovanjih.
/…/
Če Leonardo ne bi bil ser Pierov nezakonski sin, bi ga ta bržčas silil, naj se poda po njegovih stopinjah in postane notar, ali ga vsaj usmeril v enega od plemenitih poklicev. Glede na želje in nagnjenja, ki jih je, kot vemo, izkazoval, bi se Leonardo nemara ne branil postati zdravnik … Med slikarji in kiparji tistega časa meščanskih sinov ne najdemo: Andrea Mantegna je bil sin kmeta, Paolo Uccello sin mesarja, Botticelli se je rodil barvarju usnja, Giuliano da Maiano kamnoseku. Nekateri so izšli iz kar največje bede, tako denimo brata Antonio in Piero del Pollaiuolo (sinova trgovca s perutnino, od tod njuno ime) ter Pietro Perugino, ki se je osnov slikarskega poklica izučil pri umetniku, pri katerem se je udinjal kot sluga. In ne nazadnje, mnogi so se rodili očetu slikarju ali zlatarju, na primer Lorenzo Ghiberti, Rafael in Piero di Cosimo. Le redki, kot denimo Alesso Baldovinetti, so se, da bi se lahko posvetili slikarstvu, prostovoljno odrekli dobičkonosni dejavnosti svojih očetov. Michelangelo, ki je izhajal iz okolja, primerljivega Leonardovemu, se je moral zoperstaviti volji svoje družine – ter trpeti kazni in udarce –, da se je lahko usmeril v poklic, ki je bil v sramoto njegovi družini.
Ser Piero sinovemu poklicu v ničemer ne nasprotuje, kar gre bržkone pripisati dejstvu, da Leonardo v njegovih očeh ni njegov »pravi potomec«. Že takoj ob njegovem prihodu v Firence ga pošlje v uk. Le kaj naj bi bil drugega storil?
Leonardu je tedaj štirinajst, morda petnajst let; točnega podatka nimamo. Bržčas je že zelo mlad izkazoval nadarjenost za risanje. Morda je, kot Giotto, ki je bil pastir, najprej na kamne izrisoval obrise rastlin in živali ter si kasneje – papirja v domu notarja gotovo ni primanjkovalo – krajšal čas z risanjem obraznih potez svojih bližnjih … A starši, ko gre za njihove otroke, navadno niso zmožni kakovostne presoje, in da bi si pridobil strokovno mnenje o zmožnostih svojega najstniškega sina, je ser Piero, zagovornik zakonov in postav, fantove najboljše risbe zbral na kup in jih odnesel v oceno resnemu in spoštovanja vrednemu umetniku, svojemu prijatelju Andrei del Verrocchiu, ki s svojimi deli oskrbuje rodbino de’ Medici.
Verrocchio, zapiše Vasari, je bil »navdušen nad tako obetavnimi začetki, in Piera je vzpodbujal, naj fanta pošlje v uk«. Ser Piero bržčas ni dolgo okleval: če je bil Verrocchio pripravljen prevzeti skrb za Leonarda, zakaj bi ga torej ne poslal v njegov atelje – čemu mu ga ne bi zaupal v uk?
/…/
Na petnajstem listu večje beležnice, ki jo je Leonardo posvetil študijam svetlobe in sence, lahko preberemo: »23. aprila 1490 sem se lotil tele knjižice in znova pričel dela na konju.« Tik pod tem pa: »Na praznik svete Marije Magdalene (22. julija), leta 1490, je prišel k meni živet Giacomo. Fantu je deset let.«
Sledi seznam prestopkov, ki jih je deček zagrešil; na njem se pojavljajo različni datumi, kar kaže na to, da Leonardo (ki mu je zdaj devetintrideset let) stvari ne popisuje dan za dnem, pač pa jih povzame ob izteku leta. Seznam tako zaobseže obdobje do aprila 1491 – po takratnem koledarju se namreč leto izteče 20. marca in ne 31. decembra.
Gre torej za neke vrste bilanco: Leonardo se je lotil del s področja optike, ki jim pripisuje kar največji pomen (takrat razvija svojo Mistiko pogleda, in ta beležnica je njegova prva »tematska knjiga«, vse druge namreč vsebujejo zgolj nepovezane opombe); znova je začel dela na cavallu (bronastem konjeniškem spomeniku Francescu Sforzi); k sebi je vzel mladega fanta, in ta nepredvidljivi, slabo vzgojeni, zločesti deček v njegovo življenje vnaša nemir, ki je tako velik, da v svoji presenečenosti začuti potrebo, da enkrat izjemoma – in enkrat pač ne more škoditi – odpre srce. Na dveh tretjinah navedene strani izračunava, koliko ga je njegov varovanec stal »v prvem letu«; Leonardo nikoli več o nikomer ne bo pisal tako na dolgo in široko. Pretveza je očitna: ker se le stežka komu zaupa, se razpiše, svoj žolč izlije na papir, pri čemer sistematično popisuje lire in solde. Vsakdo ima svoj način, in denar je lahko še kako dober katalizator; Leonardo, sin notarja, skozi izračune razbira svoja čustva.
Fant bržčas ni imel spodobnih oblačil. »Drugega dne,« zapiše Leonardo, »sem mu dal napraviti dve srajci, par čevljev in kamižolo. A ko sem denar, s katerim naj bi jih plačal, dal na stran, mi ga je ukradel iz mošnje; četudi mi iz njega nikdar ni uspelo izvleči priznanja, sem o tem povsem prepričan.«
Izdatek: štiri lire. In takoj zatem, na robu, kategorična sodba: »Zmikavt, lažnivec, svojeglavec, požrešnež.«
Prve vrstice so zapisane v sila drobni pisavi; ko se Leonardova ogorčenost stopnjuje, so črke že dvakrat večje.
Dva dni zatem, nadaljuje, ko večerjata v družbi Jacoma Andree da Ferrare, se Giacomo nespodobno vede za mizo, jé za dva, uganja neumnosti za štiri, razbije tri steklenice, polije vino in gre svoj obed nato pojest tja, kjer … Mesta Leonardo ne navede, kar je nenavadno. Stavek se tu prekine in izteče nedokončan; predstavljamo si lahko kar najhujše.
Giacomo nato v ateljeju ukrade dvaindvajset soldov vreden srebrni svinčnik, ki je v lasti enega od Leonardovih učencev, Marca (bržkone Marca d’Oggiona). Svinčnik iščejo povsod; naposled ga najdejo v dečkovi skrinji.
Med pripravami na kostumiran konjeniški turnir, ki ga je priredil Galleazzo da Sanseverino, il Morov vojaški poveljnik in zet, je Giacomo, ko so se konjarji slačili, da bi pomerili »oblačila divjih mož«, ki jih je izrisal Leonardo, izkoristil trenutek njihove nepozornosti in izpraznil mošnjo, ki je med oblačili ležala na postelji: dve liri, štirje soldi.
Ko je Agostino Vaprio, slikar iz Pavije, Leonardu poklonil kos turškega usnja, da bi si mojster iz njega napravil škornje, je Giacomo živalsko kožo ukradel in jo prodal nekemu čevljarju. Nazadnje je priznal, da si je z ukradenim denarjem kupil janeževe bombone: dve liri.
Nato je izmaknil še en srebrni svinčnik, tokrat Giovanniju Antoniju Boltraffiju, še enemu izmed Leonardovih učencev: ena lira, štirje soldi.
Mojster svoje tarnanje sklene z v rdeči kredi pripisano oceno vsega, kar je leta 1490 potrošil za dečkovo obleko. Sestavil mu je več kot spodobno garderobo: »Plašč: dve liri; šest srajc: štiri lire; tri kamižole: šest lir; štirje pari hlač: sedem lir, osem soldov; dvodelna podložena moška suknja: pet lir; štirje pari čevljev: šest lir, pet soldov; čepica: ena lira; jermeni za pas: ena lira.«
Nenavadno je, da postavk ne sešteje; stran se izteče z napotki za pripravo »praška za izdelavo medalj«, ki mu sledijo tri sheme s prikazom svetlobe in sence (luminoso, umetnik pripiše k vsaki od njih).
Leonardo ne pove, kako se je deček znašel pri njem. Zapiše le: »Giacomo je prišel živet k meni,« kot bi se bilo to zgodilo neodvisno od njegove volje, kot človek reče: zadel sem na loteriji, ali: zrasel mi je siv las. Brezosebnih, nekolikanj uradnih ubeseditev se Leonardo nemalokrat poslužuje tudi kasneje.
Uradno je bil Giacomo bržkone neke vrste služabnik: nobena redkost ni bila, da so dečki začeli služiti že pri desetih letih. Jean Paul Richter domneva, da so bili seznam in številčne vrednosti namenjeni dečkovemu očetu, Giovanu Pietru Caprottiju iz Orena, podeželanu, ki naj bi bil brez prebite pare, ali morda dečkovemu morebitnemu zakonskemu skrbniku. Leonardo naj bi seznam sestavil kot dokaz, da mu slednji ne plačuje, ali morda preprosto zato, da bi mu poročal o dečkovem vedênju v prvih mesecih službovanja. A človek v službi ne obdrži in na tak način ne razvaja malega pobalina, za katerega se ve – za katerega velja –, da je trmast, požrešen, lažniv in nepošten. Leonardo fanta kljub temu nima namena odsloviti. Čezenj se pritožuje, a nikdar ne izkazuje namere, da bi se ga znebil, da bi ga kaznoval ali ga okaral. Resnici na ljubo ga ima rad, sila rad; od njega se nikdar ne loči, s sabo ga jemlje povsod: v Rim, v Firence, celo v Francijo, kjer ga imenuje v oporoki.
A zdi se, da se deček z leti niti malo ne poboljša. Človek bi mu pripisal, da prihaja iz katerega od Pasolinijevih filmov in ne iz katere od italijanskih predmestnih četrti za časa quattrocenta. Šest let zatem Leonardo znova zapiše, da mu je ukradel nekaj soldov. Pa potem, da mu je izgubil »dve torbi«. Sploh pa ga že kmalu krsti za Salaja – beseda, ki je arabskega izvora (in ki je najverjetneje popačenka imena Alah), v toskanščini označuje zlega duha, zlohotno božanstvo, demona. Da Vinci je izraz morda zasledil v burleskni epopeji Luigija Pulcija Il Morgante maggiore. Salaj, vzdevek, ki je še kako zgovoren, se je prijel.

© Modrijan založba, d. o. o., 2015

Poglejte tudi

na vrh strani

Leonardo da Vinci »

Umetnik, iznajditelj, filozof

Serge Bramly »

Leonardo da Vinci je zagotovo ena najbolj zagonetnih osebnosti v zgodovini človeštva, genij, katerega mogočni razum nas znova in znova preseneča ter v nas vzbuja občudovanje in navdušenje. Njegove skice in zapiski, na tisoče popisanih in porisanih strani njegovih beležnic, nam kažejo vso širino njegovega uma, vse talente, vsa področja njegovega raziskovanja in njegov prispevek na vsakem od njih, hkrati pa nam pričajo o njegovi razposajeni, širokosrčni in kultivirani naravi.

več »