E-novice

Knjiga

Na robu

Ljubljanska pokrajina med osamosvajanjem

Janez Lesjak, rezervni podpolkovnik

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 160 × 235

strani: 152

vezava: trda

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-542-6

razprodano

Videti je, da se je v dvajsetih letih samostojne Slovenije že izrisal osamosvojitveni mit z vsemi zmagovalci in poraženo JLA. Pripoved rezervnega podpolkovnika Janeza Lesjaka, ki je bil v teh kritičnih in za Slovenijo usodnih dneh na čelu štabov in enot teritorialne obrambe v Ljubljanski pokrajini, tega mita ne gradi. Njegovi spomini pojasnjujejo marsikateri dogodek v osrednji Sloveniji, a brez vehemence zmagovalca. Čeprav ni bil udeleženec medijsko atraktivnih spopadov, po katerih smo si zapomnili osamosvojitveno vojno, prepričljivo govori o vsakem dnevu osamosvajanja posebej: o skrbi za moštvo, o vojni živcev, ko lahko napačna poteza sproži težko predstavljivo razdejanje, o improviziranju akcij, o zmedi, o nastopaštvu, pa tudi o spoštovanju nasprotnika, ki ga je kot rezervnega oficirja pred tem učil vojaške obrti.
Pripoved vojaka po duši, ki se zaveda, kaj lahko v vojni stori vojska.

Preberite odlomek

na vrh strani

V vojašnicah JA v Ljubljani in okolici je bilo veliko vojaštva in bojne tehnike, saj v prvi fazi napada (zavzemanje mejnih prehodov) te enote niso sodelovale. Kolikšna je bila njihova dejanska bojna moč, je bilo takrat težko oceniti, vendar so bili za nas in za mesto resna grožnja, in tako smo jih tudi obravnavali. Naša naloga je bila njihova popolna blokada ali uničenje.
Vse to smo z enotami in orožjem, ki smo ga imeli na razpolago, operativno težko obvladovali. Te težave smo morali nekako prikriti, zato smo z enotami, ki so blokirale vojašnice, občasno – najprej spontano, kasneje pa načrtno – izvajali večkratne premike in zamenjave. Za boljši vtis o naši »dobri« oboroženosti pa so fantje na položajih večkrat dovažali in prekladali prazne zaboje orožja. Očitno je bilo, da smo s temi manevri pri nasprotniku ustvarili vtis stalne prisotnosti in predvsem, da je naših enot veliko več, kot jih je v resnici bilo, ter da stalno uvajamo nove sile. Da je bilo to zavajanje precej uspešno, so nam pripovedovali prebegli vojaki, ki so bili prepričani, da je Ljubljana polna teritorialcev. V vojašnicah jim naše namere niso bile znane, nam pa njihove tudi ne, zato smo imeli enote stalno pod visoko bojno pripravljenostjo. To je predvsem pripadnike enot JA izčrpavalo in bojna morala je hitro plahnela.

[…]

Pojavljati so se začele tudi težave, ki so nas kasneje v Ljubljanski pokrajini vedno bolj težile. V enotah TO, ki so bile že več dni na pasivnih bojnih nalogah, predvsem pri blokadah vojašnic, komunikacij in pri zavarovanju pomembnih objektov, je začela popuščati disciplina. Mesto, ki je ves čas vojnih napetosti živelo s skoraj povsem normalnim vsakodnevnem utripom, je za pripadnike enot TO na dolžnosti pomenilo velik izziv. Večinoma so bili domačini – meščani, kar je razmere še oteževalo. Fantom v enotah iz okoliškega podeželja, ki smo jih v Ljubljano potegnili zaradi slabe popolnitve enot v mestu, pa se je vse skupaj zdelo že neumno, predvsem pa krivično. Potrebni so bili skrajni napori in zaostrovanje disciplinskih ukrepov, da so enote TO lahko nemoteno izvajale svoje zadane naloge.
Tedaj se je pokazalo, da razmere »ne vojna ne mir«, predvsem pa prisilna neaktivnost razkrajajo moralo in disciplino enot bistveno bolj in hitreje kot še tako aktivno bojno delovanje. To težavo smo poskušali reševati z obiski in razgovori – prepričevanjem po enotah in poveljstvih, predvsem pa s hitrejšim menjavanjem in prerazporejanjem enot, kar nam je povzročalo vrsto drugih težav. Vsako na novo vpoklicano ali prerazporejeno enoto je bilo treba ponovno seznanjati z nalogo, po potrebi preoboroževati in formacijsko ter predvsem kadrovsko ponovno usklajevati. V drugič ali tretjič vpoklicanih enotah je bil odziv obveznikov vse manjši in manjši, tako da po končani mobilizaciji nekatere enote sploh niso bile več bojno sposobne.
Na vojaške vpoklice se je predvsem v Ljubljani odzivalo vse manj obveznikov. Težave so se stopnjevale do te mere, da odzivi niso dosegali niti 30 odstotkov vpoklicanih. Tako smo bili v poveljstvu prisiljeni pozivati trikrat več obveznikov, če smo želeli kolikor toliko uspešno vzdrževati bojno pripravljenost enot. Tako mobilizirane enote niso bile več homogene in težave so bile spet iste kot na začetku.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011