E-novice

Knjiga

Oscar in Lucinda

Peter Carey»

prevod in spremna beseda: Miriam Drev

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 608

vezava: trda

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-575-4

Panoramični roman Oscar in Lucinda je po kritiški presoji eden od vrhov v literarnem opusu mednarodno priznanega avstralskega pisatelja Petra Careyja. Podlaga zgodbe je široko zasnovan prikaz Avstralije v drugi polovici 19. stoletja in vzporedno tudi viktorijanske Anglije tistega časa. Peter Carey z razkošnimi opisi, zaradi katerih velja za literarnega dediča Charlesa Dickensa, in hkrati z vnosi groteskno komičnega, ki so njegov edinstven avtorski podpis, v kolonialistični prostor pete celine z njegovo tradicionalno moralo na eni strani in vrvečo poslovno nezasitnostjo na drugi, postavi svoja glavna lika, Oscarja in Lucindo.
Oba sta kar se da nenavadni osebnosti. Oscar Hopkins je mlad anglikanski duhovnik, vzgojen v strogem religioznem duhu, a obseden s hazardersko strastjo, Lucinda Leplastrier pa svojeglava avstralska dedinja, ki v težnji po neodvisnosti postane lastnica steklarne.
Careyjev mnogostranski romaneskni prikaz, njegov mimohod sijajno opisanih oseb, obkrožajočih glavna protagonista, se iz živopisanih dogodkov, ki se zlagajo v zgodovinsko rešerširano in stvarno, seveda pa literarno predelano panoramo dobe in prostora, v zadnji tretjini romana začne prevešati v nadrealistično popotovanje po neprehodnih širjavah Avstralije. Oscar, podneten z ljubeznijo do Lucinde, osnuje ekspedicijo za prevoz steklene cerkve, izdelane v dekletovi steklarni, v malodane nedostopni predel celine. Česar s tedanjimi prevoznimi sredstvi ni mogoče prepeljati po normalni poti, dostavi Oscar na cilj s pomočjo svoje vizije. Cena, ki jo oba neobičajna junaka plačata, je več kot zasoljena. Bralec, ki ga Carey zajame z energijo svoje obsežne pripovedi, v kateri tako rekoč ni narativnih praznin, temveč je zgoščena, ganljiva in srhljiva, necenzurirana in polemična, pa plača kvečjemu z urami, ki jih odtrga od svojih vsakdanjih nujnosti. Roman je namreč s svojimi vpogledi v navzkrižja človeške psihologije, njene humorne in obskurne tančine, povsem neustavljiv.
Po romanu, ki je pisatelju leta 1988 prinesel Bookerjevo nagrado, je Gillian Armstrong posnela film s Cate Blanchett in Ralphom Fiennesom v glavnih vlogah.

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

_______

BOOKERJEVA NAGRADA 1988

NAGRADA MILES FRANKLIN 1989

Zapisali so ...

na vrh strani

Roman Oscar in Lucinda so nekateri kritiki primerjali s komično verzijo znamenitega romana Voss, ki ga je napisal avstralski nobelovec Patrick White in v katerem glavna junakinja Laura prav tako pošlje ljubimca v divjino, da bi se dokazal. Vendar je kljub komičnosti veliko več kot to. Je tudi veliko več kot samo ljubezenska ali pustolovska zgodba, saj Carey vanj z jezikovno virtuoznostjo zajame ozračje Anglije in Avstralije sredi 19. stoletja. Avstralsko družbo prikaže kot zgodovinsko zakoreninjeno v nasilje, pobožnjakarstvo in lažno moralnost, v kateri gospodarijo sile, sprte z vsakršno duhovnostjo, in ki pomendra in izpljune vsakega, ki se ji skuša upreti. V obsežnem romanu mrgoli izjemnih, nenavadnih, smešnih, preračunljivih, grotesknih, strašljivih, ganljivih, odurnih, a vseh po vrsti zapomnljivih likov v ‘odštekanih’ situacijah; jezik je inovativen, nabit s sočnimi izrazi in prepričljivimi, večkrat humorno obarvanimi dialogi; nepozabne pa so tudi različne večpomenske prispodobe, glavno je seveda steklo. Steklo kot »skrivaška stvar«, nevidno in čvrsto; za Oskarja (čistega in prosojnega kot steklo) je to »tosvetna snov, ki je najtesnejši približek njegovi želeni podobi duše in duha, prosta nepopolnosti, prahu, rje … pot, ki vodi k blaženosti«; aborigini o stekleni cerkvi, ki pluje po reki Bellinger, govorijo kot o prvem Jezusovem obiskanju.
Prav zaradi večplastne natrpanosti – roman je poln kot božični puding – lahko to genialno epopejo užitkarsko prebiramo vedno znova in zmeraj odkrijemo kaj spregledanega, še posebej, ker je ljubeznivo razdeljena na 111 krajših poglavij, od katerih bi bilo vsako lahko zgodba zase. Oscar in Lucinda je resnično čarobna knjiga – neresno resna, nesladkobno ganljiva, neprepirljivo polemična, neortodoksno pravoverna, neobsojajoče kritična in globoko ljubezenska, čeprav se v njej zgodi en sam poljub.

Katarina Mahnič, Radio, Tretji program ARS, 12. 3. 2012

Preberite odlomek

na vrh strani

Moj oče ni mogel vzeti s sabo žepne svetilke, ker mi je prejšnjo noč padla v stranišče na štrbunk. Videl sem, kako se je potopila, snop svetlobe je še naprej svetil skozi mrakobno privlačno morje urina in fekalij. Moj oče takrat ni prišel in je izvlekel, kakor je storil ob neki prejšnji priložnosti.
Ko je torej noč zatem med nevihto zmanjkalo luči, ni imel pri sebi žepne svetilke, s katero bi posvetil v škatlo z varovalkami. Vsenaokrog so treskale strele. Telefon je kratko, patetično pocingljal, kadar je kje naprej od nas udarilo v telefonsko napeljavo. Mislili smo, da so naše varovalke pregorele zaradi preobremenjenosti električnega sistema. Moj oče je s svečo v roki odšel na verando. Sveča je ugasnila. Ko se je vrnil v hišo, ni prinesel varovalke.
Molče smo sedeli za kuhinjsko mizo.
»Kje je žica za varovalko?« je vprašal moj oče.
Imel sem deset let. Sedel sem zraven svoje matere. Moja sestra jih je imela šestnajst; sedela je zraven mene. Moj brat jih je štel štirinajst; on je sedel zraven moje sestre.
»Porabila sem jo,« je odvrnila moja mati. Ljudje so jo opisovali kot žensko visoke postave. Pa ni bila. V višino je merila meter petinšestdeset, toda premogla je železno voljo in nezaupljivo čud, kar je, v povezavi z močjo, ki jo je imela kot lastnica steklarne, pripomoglo k vtisu veličine.
Duhal sem vonj po kadeči se sveči. Vedel sem, da ga moj oče ne zaznava, čeprav jo je držal v roki. Njemu čut za vonj ni deloval.
»Za katero reč si jo porabila?« Očeta v temi nisem razločil. Čakal sem na naslednji blisk. »Za katero reč?« Njegov glas je bil hripav. To je bilo nekako povezano z izgubo njegovega voha. Vsako jutro si je z brizgalko, napolnjeno s slano vodo, izplakoval nosnice. Pogosto je vprašal: »Ima tole vonj?« »Tole« je bil njegov nos.
»Porabila sem jo,« je odgovorila moja mati, »za izdelavo adventnega venca.«
V njenem glasu ni bilo sledu o opravičilu. Bliski so kot plahte osvetljevali kuhinjo. Glavo je nagibala postrani v oholi drži, ki naj bi po naši družinski mitologiji spominjala na kameljo.
Stiskalo me je od napetosti. Prav jaz sem pomagal materi izdelati tisti adventni venec. Nisva imela vejic božjega drevca ali bršljana, toda preskrbel sem kafrove liste, ki so bleščeči in zeleni. Vedel sem, da ni porabila le žice za varovalke, temveč je snela tudi žično mrežo z bratovih zabojčkov za kunce. Zajci so bili v tem trenutku v škatlah za čevlje v omari za nezlikano perilo. Ni pomislila, da bodo tam notri lulali. Ni ji padlo na pamet.
Moj oče je prižgal svečo. Ni se približal mizi. Ni se znova napotil k vratom. Obstal je sredi sobe.
»Kje pa je?« je vprašal.
»V cerkvi,« je odvrnila mati. »Prosim, usedi se, David.«
»Kateri cerkvi?«
»Kaj ni vseeno?«
»Meni ni vseeno.«
Ne znam povedati, kako je bilo to strašno. Moj oče drugače ni tako govoril. Rad je imel, da je življenje teklo mirno. Celo ko je umiral, si je prizadeval, da ne bi vznemirjal moje matere.
»Pri Sv. Janezu,« je odvrnila.
Jasno, da je bil Sv. Janez. Kaj bi lahko bilo drugega? Toda njena izjava je, kdove zakaj, mojega očeta menda razjarila. Prijel se je za glavo. Postavil svečo vrh našega starega hladilnika, kjer je takoj spet ugasnila.
»O, Kristus,« je planil. »Jezus, Jožef in usrana Marija!«
V svetlobi bliska sem videl, kako se je moji sestri povesila čeljust.
Moja mati je vstala. Nikoli se ni premikala nežno ali zložno. Vstala je tako sunkovito, da se je njen stol prekucnil nazaj. Udaril je ob tla. Takrat je pozvonil telefon – dvakrat je kratko pocingljal in utihnil.
»Na kolena!« je velela moja mati. Želela je, da Bog mojemu očetu oprosti bogokletstvo. Razumeli smo, kaj hoče, vendar smo se znašli zunaj svojega znanega ozemlja. Samo »ločitev« bi me lahko huje prestrašila, samo »seks« bi me spravil v hujšo zadrego.
»Na kolena!« je kriknila.
Pozneje smo sprevideli, da je bila zatiralska. Ko pa smo bili otroci, nas je zasipalo preveč nasprotujočih občutkov. Večinoma smo koprneli, da bi nas imela rada. In tako smo šli in pokleknili zraven nje, celo moj brat, čeprav je sicer ob večerih dolgo ostajal pokonci in z očetom klepetal o kriketu.
Potem je pokleknil tudi moj oče.
Nekaj časa smo klečali na trdem linoleju. Moj brat je tiho ihtel.
Potem so se prižgale luči.
Ozrl sem se navzgor in zagledal strogo, žareče zmagoslavje v materinih očeh. Še na smrtni postelji je bila trdno prepričana, da varovalke ni popravil nihče drug kot sam Bog.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011

Multimedija

na vrh strani

Poglejte tudi

na vrh strani

Tatvina, ljubezenska zgodba »

Peter Carey »

Tatvina, ljubezenska zgodba je roman o umetnosti, prevarah, ponaredkih in ljubezni. Nekoč slavni slikar se, ko ga spustijo iz zapora, znajde v tuji hiši nekje v avstralskem zakotju skupaj z zaostalim bratom, za katerega mora skrbeti.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.