E-novice

Knjiga

Simbolika živali

Simbolika živali

Tine Germ»

naslovnica: Gorazd Rogelj

format: 220 × 300

strani: 240

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2006

ISBN: 961-241-085-2

razprodano

Bogato ilustrirana, strokovna, vendar širokemu krogu bralstva namenjena monografija zajema vse simbolično pomembnejše živali, ki se pojavljajo v delih evropske umetnosti. Njihova ikonografija vključuje tako antične in srednjeveške kot novoveške simbolne pomene, s posebnim poudarkom na krščanskih vsebinah, ki so za evropsko simboliko živali daleč najpomembnejše. Poglavja, urejena po abecednem redu, orišejo razvoj simbolike posameznih živali in njihovega upodabljanja od prazgodovine naprej. Knjigo dopolnjuje izbor temeljne strokovne literature in okoli 300 reprodukcij umetniških del iz evropske umetnosti od starega veka do 20. stoletja.

Preberite odlomek

na vrh strani

Prašič – simbol obilja, bogastva, sreče in zadovoljstva

Lep, okrogel, tolst prašiček, prinašalec sreče in blagostanja, je priljubljen motiv voščilnic za različne priložnosti, zlasti pa ob novem letu, ko si zaželimo, da bi bilo srečno, bogato in radodarno. V Evropi, kakor tudi marsikje drugod po svetu, je rejen pujs klasičen simbol obilja, bogastva, sreče in zadovoljstva. Takšni pomeni so prastari in jih srečamo že v egipčanski kulturi. V Grčiji so svinje darovali Demetri, boginji plodnosti in rodovitnosti. Svete živali Demetre, ki je obenem boginja polj, poljedelstva in zaščitnica posevkov, naj bi menda ljudem pomagale odkriti umetnost obdelovanja zemlje. Kadar namreč s svojimi rilci rijejo po tleh, puščajo za sabo odprte brazde, in prav to naj bi bilo v sivi davnini navdihnilo človeka, da je izumil ralo in začel obdelovati polja. Svinja je tudi simbol rodovitnosti in plodnosti, saj povrže veliko mladičev in se pogosto pari. Aristotel v Nauku o živalih pravi, da je želja po paritvi močnejša le še pri psu in pri človeku! Z ljudmi in psi imajo svinje skupno tudi to, da jih nasprotni spol mika celo v času nosečnosti, kar je v živalskem svetu redkost. Nič čudnega, če so zato postale simbol pohote, razbrzdanosti in nečistosti. Nečistost v smislu pregrehe se pri svinji najneposredneje povezuje z umazanijo v dobesednem pomenu besede. Prašiči si radi privoščijo blatne kopeli, se valjajo po lužah in najrazličnejši nesnagi. Plutarh pravi, da je želja po umazaniji pri prašičih na meji bolestnega in da ni mogoče pri nobeni drugi živali opaziti tako izrazitega uživanja v blatu in nesnagi. Verodostojnost Plutarhovih besed bi naravoslovci najbrž postavili na laž, v svetu simbolike pa sta pojma svinje in umazanije neločljivo povezana, kar se nenazadnje zrcali v številnih pregovorih in ljudskih rekih. Tako, denimo, ne rečemo samo, da je nekdo svinjsko umazan, temveč je preprosto zasvinjan.
Razen ljubezni do svinjarije imajo svinje še nekaj slabih lastnosti. Bile naj bi namreč strašno požrešne. Jedo veliko, tekne pa jim bojda prav vse – vsaj Aristotel in antični naravoslovci so verjeli, da je tako. Najbolj pa so prašičem zamerili dejstvo, da se ne branijo mrhovine, da se lačna svinja loti trupla mrtve tovarišice in da iz nenatančno pojasnjenih razlogov včasih požre celo svoje mladiče. Zaradi tega je postala simbol najbolj brezsramne požrtnosti in sprevrženosti, beseda ‘svinja’ (ali še pogosteje ‘prasica’) pa ena od najhujših zmerljivk, ki je danes enako živa kot nekoč.
V likovni umetnosti grško-rimskega sveta so upodobitve prašičev zelo redke, saj niso bili posebno cenjeni, in tudi svinjski pastirji so bili na samem dnu družbene lestvice. Še najbolj znamenit je prizor iz Odisejeve zgodbe, ko čarovnica Kirka spremeni njegove tovariše v svinje. Preobrazba zagotovo ni povsem naključna, saj so si vojaki prelepo čarodejko ogledovali z brezsramnim poželenjem. Besna Kirka jim je izbrala podobo po meri njihovih pregrešnih misli in jih spremenila v kruleče prasce.
[…]
Srednjeveška ikonografija prašiča se je v evropski kulturi tako globoko zasidrala, da je zaznamovala simboliko te živali tudi v novem veku, ki ni izoblikoval veliko izvirnih vsebin. Renesančna hieroglifika in emblematika izpostavljata njegovo požrešnost in lenobo, kajti to je žival, ki ne opravlja nobenega koristnega dela, temveč se samo nažira in lenari. Svinja je lahko tudi prispodoba za nehvaležneža, saj se hrani z želodom, ne da bi drevesu, ki ga rodi, posvečala kakršnokoli pozornost. Številni emblemi preigravajo motiv prašiča kot manjvrednega, umazanega bitja, ki nima nobenega posluha za lepoto in duhovne odlike, pri čemer pa v resnici šibajo človeške slabosti, saj ljudje pogosto živimo pritlehno kot svinje ali pa z dragoceno stvarjo ravnamo kakor svinja z mehom.
[…]
V likovni umetnosti renesanse in baroka se ohranjajo motivi, ki jih poznamo že iz srednjega veka. Baročni slikarji včasih prašiče vključujejo v prizore divjega kmečkega veseljačenja in popivanja, s čimer namigujejo na prostaštvo takšnega početja. V slikarstvu 19. in 20. stoletja so prašiči redki gostje. Izjema so slike mojstrov naivcev, ki upodabljajo idealizirano kmečko življenje, v katerem igra prašičereja pomembno vlogo. Svinjska paša, praseta na domačem dvorišču, klanje prašiča so pogosti prizori z njihovih slik. Razen v delih naivcev so pujsi našli zatočišče tudi v uporabni umetnosti, v knjižnih ilustracijah otroških slikanic in risankah, na voščilnicah in še marsikje. V vseh omenjenih primerih je njihova simbolika izrazito pozitivna in se vrti okrog motiva sreče, obilja in blagostanja. Prav zaradi tega je zajeten prašiček tako primerna oblika za otroški hranilnik ali »šparovček«, kakor mu radi rečemo. Težji ko je, bolj je dragocen. A če se hočemo z njim okoristiti, ga moramo razbiti, kar, žal, nekam čudno spominja na koline.

© Modrijan založba, d. o. o., 2006