E-novice

Knjiga

Ženske

T. C. Boyle»

prevod: Aleksandra Rekar

spremna beseda: Leonora Flis

naslovnica: Branka Smodiš

format: 135 × 220

strani: 536

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-570-9

Vsebina romana je zasnovana na življenju enega izmed največjih arhitektov 20. stoletja. Avtor se loteva zapletenega osebnega in poklicnega življenja znamenitega in nadvse samosvojega arhitekta Franka Lloyda Wrighta, ki ga svet pozna zlasti po poslopju Guggenheimovega muzeja in hiši Fallingwater, postavljeni na slapu, poznavalci pa še po številnih drugih arhitekturnih mojstrovinah.
Okvirno zgodbo zapisuje Wrightov fiktivni japonski učenec, izrisuje pa se zlasti skozi oči štirih žensk, ki so usodno zaznamovale njegovo življenjsko pot: predane Catherine Tobin, samosvoje, mamilom vdane kiparke Maude Miriam Noel, feministke Mamah Borthwick Cheney in črnogorske plesalke Olgivane Lazović Miljanov, ob kateri se je ustalil in z njo ostal vse do smrti. Čeprav gre za romaneskno delo, se avtor trdno opira na – resnično fascinantna – zgodovinska dejstva iz življenja ekscentričnega Franka Lloyda Wrighta, medtem ko je notranje življenje pripovedovalcev plod njegove domišljije. Vendar pa T. C. Boyle ni zgolj restavrator nekega življenja, delo nikakor ni biografsko razgrinjanje arhitektove življenjske poti, temveč kompleksen roman z močnimi, živimi liki.
Delo odlikuje samosvoj, bogat, mestoma baročen slog, več pripovednih perspektiv pa ponuja slikovit portret, že kar razkošno fresko nekega življenja in časa.

 

»Zakoni in pravila so zasnovani za povprečneže.« (Frank Lloyd Wright)

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Zapisali so ...

na vrh strani

Frank Lloyd Wright je [...] več kot hvaležen romaneskni subjekt. Človek strašne energije v pozitivnem in negativnem smislu, megaloman tako v arhitekturi kot ljubezni, kot pravi Leonora Flis. Ni dopuščal omejitev, vedno se je podal v avanturo, takšno ali drugačno.
Risal je hiše ob slapovih, ob strmih stenah, v posušenih strugah rek, pa prestižne objekte, kot je Guggenheimov muzej v New Yorku. Znan je bil po tem, da ni upošteval želja naročnikov, da ni plačeval računov, da je lahko sredi belega dne vdrl v »svoje« hiše in jih razkazoval tistim, ki so jih zanimale. Po drugi strani je bil neustrašen ljubimec, ljubil je izven zakona, na splošno zgražanje javnosti, ženske so bile pogosto žrtve njegove egocentričnosti.
Pisatelj je povedal, da se je pisanja romana lotil tako, kot bi gradil hišo, struktura je zelo precizna, ne najbolj preprosta, toda učinkovita. Z nekaj postmodernističnimi prijemi je Boyle še poudaril labirint faktov in fikcije.
Tadashijevo spominsko pripoved namreč prevaja mož njegove vnukinje, Seamus O'Flaherty, gre torej za posredovano pripoved, za katero ni povsem gotovo, kdo je njen avtor. Tu so še na gosto posejane opombe, s katerimi postaja gornje vprašanje toliko bolj pereče.
Slog pisanja je bogat, riše razkošno fresko nekega življenja in časa, veliko časa porabi pisatelj za to, da liki dobijo konture, še najbolj seveda Frank, ta sitnoba s kompleksom Boga, ki je izkoristil vsakogar, ki mu je prišel v bližino. Iz gradiva, ki ga ni kaj več od opravljivega nakladanja rumenega tiska, naredi Boyle (spet nekoliko v duhu postmodernizma) spodobno literaturo, lepo in precizno izpisano delo. Lahko bi rekli, da se je Wrightu pošteno oddolžil za hišo, v kateri živi.

Valentina Plahuta Simčič, Delo, »Književni listi«, 20. 12. 2011
_______

Filmsko življenje Franka Lloyda Wrighta se tudi bere kakor film. Pripoved drsi skozi bralčevo zavest hitro in nikjer ne zaide ali se spusti v globino; psihološki portreti so dvodimenzionalni in ljubezenska naklonjenost je opisana z besednimi zvezami kot »duša dvojčica«. Emocionalna globina karakterjev je na nekaterih mestih na ravni ljubezenskih romanov, a hkrati omogoča bralcu, da hlasta za naslednjo stranjo, naslednjim poglavjem, naslednjo zgodbo. Ženske so roman za sprostitev v najboljšem pomenu pojma; T. C. Boylu pa se je uspelo obdržati na tanki meji med trivialnim in resnim ter med življenjem in fikcijo. V maniri najboljših kriminalnih romanov opisuje pokol na Taliesinu in skuša prikazati miselni tok podivjanega služabnika, ki je s sekiro pobil Wrightovo partnerico Mamah, njena otroka in še štiri ljudi ter nato arhitektov prvi poskus organske arhitekture in njegovo pribežališče, njegov dom, požgal do temeljev.
Največja odlika romana je, da T. C. Boyle nikakor noče dokazovati umetniške vrednosti svojega pisanja. Brez odvečne pretencioznosti in želje po vzponu na Parnas je preprosto napisal dober roman, roman za bralce.

Manca G. Renko, Pogledi, 14. 12. 2011

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.