E-novice

Knjiga

Zgodovina grdega

Zgodovina grdega

Umberto Eco»

prevod: Maja Novak idr.

format: 170 × 235

strani: 456

vezava: trda, ščitni ovitek

izid: 2008

ISBN: 978-961-241-246-3

razprodano

Zgodovina grdega je pregled neprijetnih in odbijajočih izrazov v človeški vizualni kulturi in umetnosti. Umberto Eco je s svojo enciklopedično širino pogledal na prikaze grdega v zahodni civilizaciji z več plati. Obravnava upodobitev grdega sega od Miltonovega satana do Geothejevega Mefista, od čarovništva in srednjeveške umetnosti mučenja do puščavništva, spokorništva in mučeništva, od izrodkov in iznakaženih teles do mitoloških pošasti in cirkuških spačkov, od dekadentne in kričave grdote do zanemarjenosti in kiča, pretiranosti in razvrata.
Kakor za lepo tudi za grdo velja, da se merila zanj skozi zgodovino spreminjajo, vsakokrat pa sledijo sodobnim estetskim, kulturnim in socialnim zahtevam dobe. Ta antologija uspešno zapolnjuje vrzel zaradi pomanjkanja strokovnih, filozofskih in umetnostih del o estetiki grdega.

Preberite odlomek

na vrh strani

Če si ogledamo znake lepega in grdega, vidimo, da za lepo velja, da je ljubko, milo, prikupno, privlačno, prijetno, slastno, očarljivo, skladno, čudovito, pretanjeno, odlično, mamljivo, veličastno, osupljivo, imenitno, izredno, bajno, pravljično, fantastično, čarobno, čudežno, dragoceno, spektakularno, sijajno, vzvišeno, izvrstno, grdo pa je tisto, kar je ostudno, grozljivo, gnusno, neprijetno, groteskno, ogabno, odvratno, mrzko, nespodobno, nečisto, umazano, obsceno, zoprno, strašljivo, nizkotno, pošastno, strahotno, strah zbujajoče, morasto, odbijajoče, smrdljivo, zavrženo, okorno, nevšečno, težavno, nedostojno, spačeno, brezoblično, iznakaženo (da sploh ne omenjamo tega, kako se grozljivo lahko pojavlja tudi na področjih, ki jih tradicija namenja lepemu, denimo na področju pravljičnega, domišljijskega, čarobnega in vzvišenega).
Občutljivost običajnega govorca kaže, da lahko pri vseh znakih lepega pričakujemo odziv, ki bi ga smeli opisati kot občudovanje brez koristoljubja, medtem ko je skoraj pri vseh tistih, ki so značilni za grdo, navzoč odpor, če ne celo silovit gnus, zgroženost ali strah.
[...]
V resnici moramo med branjem naše zgodovine grdega razlikovati pojave grdega po sebi (izločke, razpadajočo mrhovino, človeka, pokritega s smrdljivimi uljesi) in formalno grdost, kakršna je organsko neskladje med deli celote. Predstavljajte si, da na cesti uzrete škrbastega človeka: to, kar nas moti, ni oblika njegovih ustnic in redkih preostalih zob, temveč dejstvo, da teh osamelcev ne spremljajo drugi, ki bi morali biti v ustih. Tega človeka ne poznamo, njegova grdost se naših čustev ne tiče, kljub temu pa se – soočeni z neskladjem ali nepopolnostjo celote – počutimo poklicane nepristransko razsoditi, da je njegov obraz grd.
Zato je burna reakcija odpora, ki nam ga zbuja sluzasta žuželka ali gnil sadež, eno, drugo pa je reči, da je grd človek z neskladnim telesom ali neskladen portret, saj imamo tu opravka z grdoto, ki je posledica pokvečenosti (umetniška grdost je formalna). Ko govorimo o umetniški grdosti, pa ne smemo pozabiti, kako je skoraj v vseh teorijah estetike vsaj od antične Grčije do današnjih dni veljalo, da je sleherno obliko grdosti mogoče preseči z verno in učinkovito umetniško upodobitvijo. Aristotel (O pesniški umetnosti, 1448 b) govori o možnosti ustvarjanja lepega z mojstrskim posnemanjem nečesa, kar je odbijajoče, Plutarh v spisu Kako mora mladenič poslušati pesnike pa pravi, da pri umetniški upodobitvi grdo, ki ga posnemamo, sicer ostane grdo, vendar mu umetnikova veščina nadene pridih lepote.
Tako smo opredelili tri različne pojave: grdo po sebi, formalno grdoto in umetniško grdo. Tisto, česar se moramo zavedati med listanjem te knjige, pa je dejstvo, da je o tem, kaj je v tej ali oni kulturi veljalo za grdost prvih dveh tipov, skoraj vedno mogoče sklepati le na podlagi pričevanj tretjega tipa.
Pri tem marsikdaj tvegamo, da bo prišlo do nesporazumov. V srednjem veku je Bonaventura iz Bagnoregia dejal, da je podoba hudiča lepa, kadar dobro upodablja njegovo grdobo: toda ali so verniki, ki so na cerkvenih portalih ali freskah v cerkvi zrli prizore nepopisnih peklenskih muk, res tako mislili? Mar jih ob njih nista morda navdali tesnoba in groza, kot da bi zagledali grdost prvega tipa, ob kateri jim je ledenela kri in ki jih je odbijala, kot bi nas odbijal pogled na plazilca, ki nas hoče napasti?
Teoretiki pogosto zanemarjajo številne individualne spremenljivke, idiosinkrazije in vedenjske odklone. Če drži, da je v občutenju lepega zajeto opazovanje brez interesa, pa se najstnik, ki ga mučijo hormoni, lahko vseeno strastno odzove tudi na Miloško Venero. Isto velja za grdoto: otrok lahko ponoči s strahom sanja o čarovnici, ki jo je videl v knjigi pravljic in ki se njegovim vrstnikom morda zdi le zabavna podoba. Bržkone marsikateri Rembrandtov sodobnik ni znal ceniti mojstrstva, s katerim je slikar upodobil truplo na secirni mizi, temveč je začutil grozo, kot da bi bilo truplo resnično – tako kakor človek, ki je preživel bombardiranje, morda ne more opazovati Picassove Guernice z estetsko neprizadetostjo, temveč ob njej podoživi grozo svoje pretekle izkušnje.
Zato se moramo s previdnostjo pripraviti na to, da bomo sledili tej zgodovini grdega v njegovih raznih pojavnih oblikah, njegovih številnih različicah, v raznolikosti odzivov, ki jih sproža s pestrostjo svojih oblik, in v odtenkih vedenja, s katerim reagiramo nanj. Vsakokrat se kaže vprašati, ali niso imele prav vešče, ki v prvem dejanju Macbetha vreščijo: »Lepo je grdo, grdo lepo …«
(iz Uvoda)

© Modrijan založba, d. o. o., 2008

Poglejte tudi

na vrh strani

Zgodovina lepote »

Umberto Eco »

Zgodovina lepote je pregled idej o Lepoti v kulturi Zahoda skozi stoletja. Odkriti poskuša zlasti tiste zglede, ko sta neka kultura ali neko zgodovinsko obdobje priznavala, da obstajajo stvari, ki jih je prijetno opazovati; tako nam prikazuje predmete, ki so jih ljudje skozi tisočletja šteli za lepe. Knjiga izhaja iz načela, da Lepota nikoli ni bila nekaj absolutnega in nespremenljivega, temveč si je v skladu z zgodovinskim obdobjem in deželo nadevala razne obraze. Primerke tega, kaj se jim zdi lépo, pa so nam zapustili slikarji, kiparji in arhitekti, pesniki in romanopisci.

več »

Vrtinec seznamov »

Umberto Eco »

Umberto Eco se v knjigi Vrtinec seznamov posveča tistim območjem v umetnosti, ki jih zaznamuje naštevanje, seštevanje, dodajanje, zbiranje in kopičenje elementov. Gre za vrsto znanih in pogosto rabljenih stilskih (retoričnih) pripomočkov, po katerih posegajo zlasti besedni, nič manj radi pa tudi likovni umetniki. Za izhodišče jemlje Ahilov ščit (na katerem Hefajst upodablja ›vse, kar ve‹, a je kljub temu jasno, da čisto vse le ni šlo na ščit) in Homerjev popis ahajskih ladij in vojščakov (a bržkone niti vsa Iliada ne bi zadoščala za popoln imenik!), nato pa z antologijskimi odlomki prekrižari mnoga obdobja, avtorje in dela svetovne literarne zgodovine.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.