Knjiga

Zgodovina v mojem življenju

Spomin na tri obdobja

Ivan T. Berend»

prevod: Matej Venier

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 160 × 235

strani: 264

vezava: trda

izid: 2014

ISBN: 978-961-241-775-8

Ivan T. Berend, svetovno znan in priznan madžarski ekonomski zgodovinar, sodi v generacijo, »ki je izkusila 'najboljše in najslabše vseh časov' – tragedijo, bolečino, uspeh in srečo 20. stoletja«. Berend je bil na Madžarskem priča petim menjavam oblasti in dvema revolucijama, preživel pa je tudi zapor in koncentracijsko taborišče. Po študiju na Ekonomski univerzi Karla Marxa v Budimpešti je zasedal najpomembnejše univerzitetne vodstvene položaje v državi. Bil je predstojnik oddelka za ekonomsko zgodovino, dekan Šole za splošno ekonomijo, ki je bila del univerze, rektor univerze ter predsednik Madžarske akademije znanosti. V vsem tem času je predaval na svoji univerzi v Budimpešti in gostoval na številnih znanih svetovnih univerzah. Pisal je knjige s področja zgodovine in ekonomske zgodovine, ki so izhajale večinoma na Zahodu. V devetdesetih letih se je preselil v Združene države Amerike in začel predavati na kalifornijski univerzi UCLA.
Njegova avtobiografija Zgodovina v mojem življenju je med drugim tudi zelo subtilno pričevanje o stiskah intelektualcev, ki jim diktatorski sistemi, v katerih živijo, puščajo le tri možnosti: ali ostanejo v osami in se posvetijo znanstvenemu delu ter se odrečejo političnemu delovanju; so v opoziciji, kritizirajo in razkrinkavajo režim ter sprejmejo zapostavljanje in izključevanje; ali ostanejo v političnem sistemu in delujejo za reformo države, kritizirajo režim na legalen način in si prizadevajo za spremembe znotraj obstoječe ureditve. Berend se je odločil za slednjo pot in bil vse od poznih šestdesetih let glasnik reform, ki so na svojem vrhuncu zrušile madžarski komunizem.
Avtobiografija obravnava tudi temeljna zgodovinska vprašanja in polemike ter ponuja primerjavo med evropskim in ameriškim visokošolskim sistemom ter avtorjeve poglede na življenje v Združenih državah Amerike.

Preberite odlomek

na vrh strani

Dovolj nenavadno je, da Dachau v mojem spominu in nagonskem odzivanju ni ostal kot travma, najhujša izkušnja v mojem življenju. Presenetljivo je, da sem ga pozitivno ponotranjil. S to življenjsko izkušnjo se počutim veliko močnejšega. Mislim, da zaradi nje mnogo bolje razumem človeški značaj in krhkost civiliziranega vedenja. Vem, da lahko v težkih razmerah človečnost izpuhti, in naučil sem se, kako pomembna je vzajemna pomoč. Ta nauk se mi je globoko vtisnil v duha. Naučil sem se sovražiti izključevanje na plemenski osnovi. Naučil sem se sovražiti sovraštvo.
Izkušnja Dachaua je, paradoksalno, naredila iz mene optimista, ker mi je dala globok občutek, da sem kos najbolj smrtonosnim težavam in najzahtevnejšim izzivom. Naučila me je ljubiti in uživati življenje, kar je postalo zame nekakšno temeljno občutje in nagon, ki me ne zapustita niti v najtežjih preizkušnjah. Nočem se pritoževati in ne vidim razloga, da bi se. Postal sem fatalist: nima smisla, da si delam skrbi; najugodnejša rešitev iz najtežjih situacij je morda že pripravljena. Ta občutja sem ponotranjil, in ob njih mi ni treba misliti in govoriti o Dachauu.
Vtisnila so se v moj značaj in mi pomagala prebroditi hude težave, na primer tedaj, ko sem se pri tridesetih letih dvakrat hudo ponesrečil pri športu. Obakrat je malo manjkalo, da se ni usodno končalo.
/…/
Kot večina prebivalstva smo živeli v revščini. Manjkalo je vsega in leta 1951 so znova uvedli racionirano prehrano. Meso je izginilo iz mesnic in v univerzitetni menzi smo jedli buče, s kakršnimi so navadno krmili živino. Po vojni sem podedoval očetov usnjeni plašč, strahotno ponošeno oblačilo, ki ga je nosil v tridesetih letih, nato pa v delovnem bataljonu in v koncentracijskem taborišču Mauthausen, kjer mu je rabil za obleko in odejo. Pozneje sem si kupil zelen lodnast plašč, kar je bil velik dosežek, vendar ni bilo nobene izbire in skoraj vsi na cesti so nosili plašče istega kroja iz enakega blaga; še ovratniki so bili enaki, kot pri uniformah.
V takšnih razmerah so bile dragocene že neznatne dobrine. Naj to pojasnim z dvema značilnima zgodbama. Neki prijatelj mi je povedal zgodbo o tem, kako je med povojnim obiskom na Švedskem kupil plašč. Bila je zima in v svojem čudovitem novem oblačilu je odšel na sestanek na Švedsko akademijo znanosti. Z ulice je vstopil v preddverje. Vrata niso bila zaklenjena in v čakalnici ni bilo nikogar, vendar so ga prosili, naj obesi plašč na kljuko na steni in z gostiteljem odide v drugo sobo. Vzhodnoevropski refleks ga je svaril, naj dragocenega plašča ne pušča brez varstva v nezaklenjenem, praznem prostoru, zato je rekel, da ga zebe in raje obdrži plašč na sebi. Soba je bila dobro zakurjena in čez nekaj časa mu je gostitelj predlagal, naj sleče plašč, vendar ga je raje obdržal na sebi. Švedski gostitelj je brez zle misli pripomnil: »Kako zanimivo. Včeraj je bil pri meni obiskovalec iz Poljske; tudi on je bil tako zmrzljiv, da je obdržal plašč na sebi.«
/…/
»Moje univerze« po letu 1960, kakor sem jih opisal zgoraj, so bile neposredno povezane s preobrazbo in odpiranjem Madžarske. Novi položaj se mi je zdel nenaraven, ker je bila država v letih 1947–1948 zaprta. Meje so zagradili z ograjami iz bodeče žice, minskimi polji in stražnimi stolpi. Po prisilnem potovanju v Dachau leta 1944 nisem mogel znova zapustiti države do leta 1958, ko so mi s podporo Akademije znanosti dovolili za mesec dni oditi v vzhodno Nemčijo. Bival sem v Vzhodnem Berlinu. Berlinskega zidu še ni bilo in lahko sem se z U-bahnom ali S-bahnom, nadvse učinkovitima podzemno in hitro železnico, odpeljal v Zahodni Berlin. To sem naredil večkrat in razlika med deloma mesta je bila osupljiva. V vzhodni polovici je bilo še vedno veliko ruševin in očiščenih praznih območij. Znameniti bulvar Unter den Linden so obrobljala prazna pročelja in zbombardirana ali požgana poslopja in razen novozgrajene Stalinallee je bilo videti kaj malo novih zgradb. Medtem je postal Zahodni Berlin cvetoče mesto z obilno založenimi veleblagovnicami. Edina ruševina, ki sem jo videl, je bila zbombardirana cerkev na Kurfürstendamu, ki so jo ohranili v tem stanju kot vojno obeležje. Zahodni Berlin, ki je ležal sredi vzhodne Nemčije, bi utegnil biti neke vrste izložba (in je v nekem pomenu besede to tudi bil), zato mi obisk tega, na poseben način razdeljenega mesta tedaj ni odprl oči. Vendar sam nikoli nisem mislil, da sem videl »Zahod«.
Resnični pretres sem doživel šele čez nekaj let: leta 1961 so madžarskim državljanom z nekaterimi omejitvami dovolili zaprositi za potni list in organizirati turistične izlete na Zahod. To je bilo tudi del nove politike Kádárjeve vlade, ki so jo ljudje sprejeli z velikim navdušenjem, predvsem intelektualci in pripadniki svobodnih poklicev. Izleti v Italijo, Francijo in druge države so prišli v modo; prijatelji so se obiskovali in skupaj gledali diapozitive in fotografije, ki so jih naredili na takšnih potovanjih.
Iz prve roke lahko potrdim resničnost pripombe Marka Twaina, da je »potovanje nekaj usodnega za predsodke, pobožnjakarstvo in zaplankanost«. Redna potovanja na Zahod so izpostavila več očitnih laži režima in njegovo ozkosrčnost. Med drugim je postalo presenetljivo jasno, da je tako poudarjana rast, ki naj bi bila prednost planskega gospodarstva, izmišljena. Zahodna Evropa je bila v času, ko sem jo začel spoznavati, hitro rastoč svet, v katerem je vladalo blagostanje. Vlade so izvajale uspešne programe stanovanjske gradnje in dale na voljo milijone stanovanj. Vzhodne ceste niso bile primerljive z zahodnimi. Madžarski vlak je za skromnih 40 kilometrov od Budimpešte do Váca v šestdesetih letih porabil prav toliko časa kot leta 1846, ko so na tem odseku odprli prvo železnico na Madžarskem, začetni odsek proge, ki je povezovala Budimpešto z Dunajem. Leta 1976 pa sem med svojim prvim obiskom na Japonskem doživel vožnjo z 200 kilometri na uro na progi Shinkanzen. Zahod je vozil v peti prestavi, s polno zaposlenostjo in štiriodstotno letno gospodarsko rastjo. Vse to ni bilo zgolj posledica zgodovinske razvojne prednosti, ki jo je podedoval Zahod, temveč tudi učinkovite modernizacijske politike po vojni in zmogljivosti sistema.
/…/
Leta 1968 sem bil prvič v Jugoslaviji in potovanje je naredilo name velik vtis. Po vsem, kar sem videl, je šlo tam za drugačno vrsto socializma. Trgovine so bile polne vsakovrstnega blaga in slovenska prestolnica Ljubljana je bila podobna zahodnemu mestu. Dalmatinska obala in polotok Istra sta bila turistični raj. Čeprav se je v tistih letih položaj na Madžarskem močno izboljšal, smo bili še vedno desetletja zadaj.
Ko pa sem bil konec leta 1989 v Beogradu, je bil položaj v Jugoslaviji povsem drugačen. Pogubna, na letni ravni več kot tisočodstotna hiperinflacija, je uničila gospodarstvo in obisk Srbske akademije znanosti in umetnosti – ta je bila tedaj gojišče srbskega nacionalizma – mi je pustil priokus po nestrpnem razpoloženju, ki je kot plima preplavilo državo. Medtem ko je bila v šestdesetih letih Jugoslavija zame zavidanja vreden zgled, je bilo jasno, da se mora v začetku devetdesetih let tam zgoditi nekaj zelo hudega. Ko je ta večnarodna država leta 1991 razpadla in se pogreznila v državljansko vojno, sem čutil obžalovanje, vendar nobenega presenečenja.
/…/
Možnost potovati nikoli ni bila nekaj povsem naravnega. Kar nekaj časa sem imel zaradi vse politične negotovosti nelagoden občutek, da utegne biti vsakokratno potovanje zadnje. Kar naprej nas je spremljala negotovost, ker je bilo vse »darilo« od zgoraj in ne pravno zagotovljena pravica. Ker večina držav sovjetskega bloka ni odprla svojih meja, sem pričakoval, da bo moja pravica do potovanj od danes na jutri preklicana. To se sicer ni zgodilo. Poučeval sem po vsem svetu in se počutil privilegiranega.

© Modrijan založba, d. o. o., 2013

Poglejte tudi

na vrh strani

Gospodarska zgodovina Evrope v 20. stoletju »

Ekonomski režimi od laissez-faire do globalizacije

Ivan T. Berend »

Knjiga Ivana T. Berenda je vzorno delo zgodovine burnega 20. stoletja skozi presek gospodarskih sprememb. Berend je knjigo zastavil izrazito problemsko in primerjalno. Šest poglavij je strukturiranih glede na prevladujoče ideološke in ekonomske razvojne modele: liberalni ekonomski model do prve svetovne vojne, konceptualna iskanja v času med obema vojnama, model dirigiranega gospodarstva, model centralnoplanske ekonomije, model mešane ekonomije z državo blagostanja in, kot zadnji globalizacijski model, model s težnjo po ponovnem uvajanju značilnosti liberalnega.

več »