Na krovu Titanika je bilo 2208 ljudi – in prav toliko zgodb, velikih in malih, pomembnejših in obrobnejših, trpkih in vedrejših. Zgodb, ki se niso zgodile na ladji, temveč že mnogo prej; na ladji so se predvsem končale.

Psalm na koncu poti je večglasje ladijskega orkestra; so zgodbe (izmišljenih) glasbenikov, ki so trčili vsak v svojo ledeno goro, še preden so sploh stopili na Titanik. Vsak je po svoje posebnež in njihove zgodbe nas nosijo v bolj ali manj davno preteklost, skozi družinske tragedije, nesrečne ljubezni, nemirno hrepenenje. Vmes pa se z njimi vkrcavamo na titansko ladjo in spoznavamo mitologijo, ki se skriva za njenim imenom. Skozi njihove oči strmimo v neskončnost oceana in v neskončnost človeške duše ter njene bolečine.