Knjiga Okrog Ljubljane je izletniški vodnik po 61 točkah v bližnji okolici slovenske prestolnice in je tako prvi Kozinčev vodnik, ki se je omejil le na en del Slovenije. Ljubljana ima pred večino drugih evropskih prestolnic enkratno prednost: že na pragu njenih predmestij se začno širiti vabljiva naravna okolja in razgibana, lepo oblikovana kulturna pokrajina.

Votel kamen, po svojem temeljnem žanru ljubezenski roman, je dramatična zgodba zakoncev v zgodnjih srednjih letih, arhitekta in umetnostne zgodovinarke, ki pristaneta v novinarstvu. Njemu razpuščeni etični principi v delu slovenskega tiska omogočijo, da objavi psihiatrične izvide vidnega politika.

Zgodba arhitekta Janeza Hacina (1931) je pripoved o nadarjenem, vztrajnem in iznajdljivem Slovencu, ki se je v Ženevi uspešno uveljavil v zahtevnem okolju projektiranja javnih in zasebnih zgradb, gradnje in nepremičninskega trga.

Poti iz serije štirih knjig Lep dan kliče po desetih letih na poseben način zaokrožuje knjiga Moje najljubše poti. Na poseben zato, ker je v njej izbor avtorjevih najlepših in najljubših izletov, pa tudi zato, ker je v njej kar četrtina povsem novih poti. Kdo bi si mislil, da se po več kot petstotih izletih, ki so bili že opisani, najde še toliko presunljivih, skritih slovenskih kotičkov!
104 izlete v tej knjigi spremlja preko 500 (večinoma avtorjevih) fotografij, vsak izlet pa je opredeljen tudi glede na naravno lepoto in kulturno znamenitost.

Knjiga, ki le na prvi pogled spominja na klasičen turistični vodnik, je v resnici veliko več, je avtorsko delo, kakršnega o Sloveniji do njenega izida še nismo imeli. Avtor je v njem združil svoja globoka doživetja in iskriva razmišljanja s 150 skrbno izbranih izletov po Sloveniji. Namerno se je izognil turistično razvpitim krajem in nas marsikdaj rajši popeljal v svet skritih in že skoraj pozabljenih naravnih in kulturnih zakladov naše države. Knjiga je izbor nadvse priljubljenih člankov, ki jih je avtor vsak teden objavljal v Delovem Vikend magazinu.

Avtor v svojem značilnem in obenem neponovljivem stilu nadaljuje globoka doživetja in iskriva razmišljanja s 100 nadaljnjih skrbno izbranih izletov po Sloveniji, med katere pa je tokrat vključil tudi nekaj točk iz zamejstva. Nadaljuje z vsem tistim, kar je očitno tako zelo pritegnilo bralce. Namerno se je izognil turistično razvpitim krajem in nas rajši popeljal v svet skritih in že skoraj pozabljenih naravnih in kulturnih zakladov naše države in tudi zamejstva.

Knjiga je tretja v vrsti iz priljubljene serije Kozinčevih popotniških vodnikov po Sloveniji in zamejstvu. Tako kot preostali dve jo z veseljem berejo prav vsi, stari in mladi, preprosti ljudje in intelektualci, saj je napisana preprosto, jasno in razumljivo. Avtor nam v svojem neponovljivem stilu oz. prvinskem jeziku pričara tudi zgodovino opisanih krajev in tamkajšnje ljudi. Morda je prav to tisti skrivnostni čar, ki tako privlači bralce.

Knjiga Lep dan kliče 4 je že četrta iz istoimenske zbirke, ki si je dodobra utrla pot med slovenske bralce. Čeprav je sprva kazalo, da pri nas skoraj ni več tistih nekoliko odmaknjenih in manj znanih kotičkov, ki jih avtor v svojem neponovljivem stilu razkriva širši javnosti, se je brez problema našlo še obilo gradiva tudi za četrto knjigo. V njej avtor nadaljuje svoja globoka doživetja in iskriva razmišljanja s 100 nadaljnjih skrbno izbranih izletov po Sloveniji, med katere je ponovno vključil tudi nekaj točk iz zamejstva.

Na Slovenskem tako rekoč ni kotička, ki ga Željko Kozinc ne bi poznal. Njegova prva knjiga o potepih po različnih slovenskih krajih (1. izd. 1999) je čez noč postala knjižna uspešnica, enako navdušenje pa žanjejo tudi njegova povabila na potep, zbrana v knjigah Lep dan kliče 2 (2001) in Lep dan kliče 3 (2003).

Željko Kozinc v svojih proznih delih pogosto izhaja iz kriminalnega romana, a se zgodba prej ali slej iztrga iz žanrskih okovov, se osamosvoji in zaživi povsem nepričakovano življenje. Že začetek novega dela priča o podobni strukturi: na zabavi oglaševalskega mogotca se med ostanki pečene kozličevine znajde človeško uho. Takšen začetek pa priča še o nečem – roman je začinjen z neprikrito ironijo, ki ne prizanaša ne tistim na vrhu ne njihovim žrtvam. In ki je, kot bi lahko sklepali, le hrbtna stran patetike in sentimentalnosti, s katerima avtor barva druge robove pripovedi.