Avtor

Žarko Laušević

filmski in gledališki igralec, 1960

Žarko Laušević je iz rodnega Cetinja odšel v Beograd (»Zame v Beogradu trdijo, da sem Črnogorec, v Črni gori pa pravijo – Beograjčan …, mene pa, kot Cetinjčana, kar mrazi od preveč mnenj«), kjer je po končani Fakulteti dramskih umetnosti postal član tamkajšnjega Jugoslovanskega dramskega gledališča. Zaslovel je s številnimi vlogami v gledališču, televizijskih nanizankah (Sivi dom, 1984–1985) in filmih (Jagode v grlu, 1985, Oficir z rožo, 1987, Zgodilo se je na današnji dan, 1987, Polbrata iste matere, 1988) ter zanje prejel tudi ugledne jugoslovanske nagrade (Zlato areno za Oficirja z rožo, 1987, Sterijevo nagrado za Svetega Savo, 1990, nagrado Zoran Radmilović za Kanjoša Macedonovića, 1990). Leta 1990 so proti predstavi Sveti Sava Siniše Kovačevića, v kateri je odigral naslovno vlogo, protestirali srbski nacionalistični ekstremisti in jo med igranjem grobo prekinjali. Lauševiću so kmalu po tem začeli groziti, in to celo s smrtjo, zato se je opremil s pištolo.
Tri leta kasneje je v pretepu v Podgorici v samoobrambi ubil dva fanta in enega huje ranil in se tako znašel v zaporu. Sledila so sojenja (na prvem so ga obsodili na 15-letno zaporno kazen, zatem pa kazen znižali na 13 let) in po številnih zapletih in pritožbah so mu na koncu prisodili 4-letno zaporno kazen. Leta 1998 je tako prišel iz zapora in se odselil v Ameriko.
Toda njegovih sodnih težav z odhodom ni bilo konec. Črna gora mu je zaporno kazen ponovno spremenila na 13 let, za njim je bila razpisana tiralica, po odcepitvi Črne gore od Srbije pa je ostal tudi brez veljavnih osebnih dokumentov. Več let mu je grozila deportacija – in to kljub temu, da mu je Srbija leta 2009 dala srbsko državljanstvo, ga potem pomilostila in mu leta 2012 vročila še potni list – dokler si leta 2013 končno ni pridobil pravice do stalnega bivanja v ZDA in obenem do tako imenovane zelene karte, ki mu omogoča prosto gibanje tudi zunaj ameriških meja.
Po razvpiti tragediji je Laušević leta 1999 posnel še dva filma (Nož, Ranjena dežela), potem pa poniknil, v domače kraje se je »vrnil« šele po dobrih desetih letih. In to vsem na očeh. Svojo strašno izkušnjo je namreč prelil na papir in leta 2011 objavil knjigo Leto mine, dan nikoli (Godina prođe, dan nikad), napovedal pa je tudi njeno nadaljevanje.

Knjige

na vrh strani

Leto mine, dan nikoli »

Dnevnik nekega kaznjenca

Žarko Laušević »

Knjigo Leto mine, dan nikoli (Godina prođe, dan nikad) je na podlagi svojih zaporniških zapiskov napisal Žarko Laušević, v drugi polovici osemdesetih eden najbolj perspektivnih in nadarjenih mladih igralcev bivše Jugoslavije in pozneje novonastale federacije. Med liki, ki jih je upodobil, se ga večina gotovo spomni kot Šiljo iz kultne jugoslovanske nadaljevanke Sivi dom, ki jo je beograjska televizija posnela v letih 1984–85, ali kot partizanskega poročnika iz filma Oficir z vrtnico (1987) – za vlogo je bil nagrajen s puljsko Zlato areno. Toda leta 1993 se mu je sredi blesteče igralske kariere življenje nenadoma obrnilo na glavo. V Podgorici je bil namreč vpleten v pretep, v katerem je v samoobrambi ubil dva fanta in enega huje ranil. Tragedija je sovpadla s krvavim razpadom Jugoslavije, ki ga je od leta 1993 naprej Laušević preživljal v zaporu. Avtorjevo doživljanje časa – osebnega in družbenega – se tako odvija skozi neusmiljeno izkušnjo zapora, ki mu vseskozi botruje preizpraševanje krivde in krivice.

več »