Besede v Rozinovi zbirki kratkih zgodb šumijo, se kot gumijaste žogice odbijajo od naslovnikov ali pa se ukrivljajo v nove pomene in napačna razumevanja.
Nastopajoči se skozi zmedo sporočil, ki jih oblikujejo besede, prebijajo vsak po svoje. Pisatelj v uvodni zgodbi, postavljen v vlogo slavnostnega govornika, se po tem, ko so njegove besede že desetič zavrnjene, v tragičnem zaključku sam sooči z njimi. Tudi postarana pripovedovalka v zadnji zgodbi ugotavlja podobno – nikogar ne zanima, kar še želi povedati, in preslišano je bilo tisto, kar je že povedala; zato se odloči preseliti v svet tišine, v nemost in gluhost.

V neobičajni galeriji v slepi mestni ulici odmaknjeno živi ostareli galerist. Lepa Marija, ki obišče odprtje razstave, postavi enoličnost njegovega življenja na glavo. Sooči ga z neštetimi vprašanji, ki se jim je prej izmikal. Iščoč odgovore nanje sestavlja zgodbo o čudaški galeriji in njenih prebivalcih. Nepovezane drobne zgodbe, okruški spominov in njegova razmišljanja se počasi sestavljajo v skladno zgodbo, fantastično pripoved o iskanju lepega.