»Umetnost v najboljšem primeru ne more biti nič več kot sredstvo, da za trenutek pozabiš na človeško polomijo.«

Posebna perspektiva, iz katere Singer zre na sodobnost, je pravzaprav pogled srečneža, ki mu je uspelo pobegniti (holokavst, denimo, v njegovih spominih in pripovedništvu nasploh igra omejeno vlogo). Pisatelj se v osnovi pretežno drži doživetega, čeprav se, kot bi ponavljal Horacija, izrecno zaveda svoje dolžnosti, da bralca pritegne in tudi zabava, kar mora doseči z zapletom, z zgodbo. Kot srečni ubežnik je imel privilegij, da se je mogel prepustiti notranjim bojem, mogel pa je tudi naslikati obsežno podobo judovske kulture od vsakdanjega življenja do njenih mističnih razsežnosti. Judovstvo kot kultura je ob vsem zanimanju, ki ga je vzbudilo v dvajsetem stoletju izvoljeno ljudstvo s svojo tragedijo, ostalo v ozadju, na splošno ga razumemo površinsko (značilno je moral Singer neštetokrat, celo ob podelitvi Nobelove nagrade, razlagati, zakaj piše v jidišu – kot da bi bilo kaj čudnega pisati v materinščini).