slovenski stripar in ilustrator, 1962

Iztok Sitar se že od leta 1992 ukvarja s stripom profesionalno; doslej je izdal trinajst žanrovsko precej različnih albumov, od otroških in najstniških, pa do erotičnih in njemu najljubših družbeno-političnih, v katerih nastavlja ogledalo slovenski (predvsem desničarski) politiki in Katoliški cerkvi. Poleg risanja se ukvarja tudi s stripovsko teorijo, tako da je leta 2007, ob 80-letnici slovenskega stripa, izdal prvo slovensko monografijo Zgodovina slovenskega stripa, v kateri v sliki in besedi predstavi 80 najpomembnejših avtorjev. Sicer pa se Sitar uvršča v Tretjo generacijo slovenskih striparjev (skupaj s Tomažem Lavričem, Zoranom Smiljanićem, Dušanom Kastelicem ...), ki je konec osemdesetih let formirala tako imenovani Novi slovenski strip, osvobojenega vseh predsodkov in rešpektov proti seksu, politiki in cerkvi. Od leta 1995 je samostojno razstavljal v Škofji Loki, Ljubljani, Mariboru, Celju, Laškem, Beogradu, Leskovcu in Banja Luki ter skupinsko doma in v tujini. Najpomembnejša dela: Sperma in kri (1990), Ženska, ki se ljubi z mačkom (1998), Črni možje, bele kosti (1999), Štiri tisoč (2001), Zgodba o bogu (2004), Glave (2006), Dnevnik Ane Tank (2008), Zgodovina slovenskega stripa 1927–2007 (2007).
Ilustrira tudi učbenike.

_______

Intervju:

Špela Standeker: Najbolj kontroverzen slovenski stripar, Dnevnik, 28. 9. 2010