nizozemski književnik, 1898–1936

Slauerhoff velja za enega pomembnejših ustvarjalcev nizozemske književnosti. V njegovem delu so opazne izrazite vsebinske in slogovne sledi starejših obdobij – realizma in nove romantike –, idejno pa je mestoma blizu svojim sodobnikom, poglavitnim nizozemskim avantgardistom.
Rodil se je v Friziji, severnonizozemski provinci, ki slovi po jezerih in pomorščakih, pa tudi po samosvojih, upornih prebivalcih. Kot astmatik je bil vse od rane mladosti šibkega zdravja.
Bil je nemirnega duha, v življenju ga je vodila predvsem želja po svobodi in dogodivščinah. Prvič je z ladjo odpotoval na tuje že med študijem. Potovanje ga je zaznamovalo za vedno in do konca življenja je več časa preživel na morju kot na kopnem. Kot ladijski zdravnik je prepotoval dobršen del sveta. V Macau, majhni portugalski enklavi na kitajski obali, je spoznal portugalsko kulturo 16. in 17. stoletja, časa velikih odkriteljev, kar je odločilno vplivalo na njegov odnos do življenja in navdihnilo prenekatero njegovo delo, tudi Prepovedano kraljestvo.
V nizozemski književnosti je Slauerhoff pomemben predvsem kot pesnik, saj je poleg dveh zbirk kratke proze in dveh romanov objavil kar deset pesniških zbirk. Vso njegovo poezijo povezuje podobna tematika: erotika, družbeno obstranstvo in avanturizem, odkrivanje eksotičnih dežel, vzhodnjaške kulture in religije, hrepenenje po smrti, življenjska tesnoba.
Njegova proza, ki je v veliki meri avtobiografska in v kateri igrajo veliko vlogo hrepenenje, domišljija, avanture ter eksotični navdih Kitajske, Južne Amerike in Afrike, temelji na razmeroma zapletenih modernističnih pristopih, saj zavrača sedanjost in preteklost kot ločeni entiteti časa, obenem pa prepleta prvoosebne pripovedi junakov s tretjeosebnim govorom težko določljivega vsevednega pripovedovalca. Oblikovno in vsebinsko mnogoplastna pripoved še danes privlači številne bralce. Navdušuje jih z uporniško držo in jedko kritiko družbe, zlasti pa z neskončnim hrepenenjem in iskrenostjo tragičnega življenjskega občutja ter z razpetostjo med poveličevanjem in zaničevanjem posameznika. Dotika se temeljnih občutij obstoja, ki jih je skrajno težko ujeti v besede. Z njimi odpira brezno globokih notranjih nasprotij, ki zabrišejo mejo med sanjami in resničnostjo, vzhičenjem in bolečino, sramoto in častjo, upanjem in obupom.