»Če moram zdaj umreti, moja smrt ne bo naključna, ampak skrajno tipična, ker sem zbolel za tistim, za čimer v naši današnji družbi bolj ali manj boleha vsakdo.«

Mars je nenavadna knjiga. Že v osemdesetih letih je postala tako rekoč kultna, še zmeraj se ponatiskuje in prevaja. Zorn svojo bolezen – nemara bi bila celo ozdravljiva, če bi bil pravi čas poiskal zdravniško pomoč – razlaga kot posledico brezplodnega življenja, to pa izvira iz vzgoje tiste vrste, ki ji pravimo malomeščanska: vzgoje v brezpogojni spodobnosti, ki pomeni neopredeljenost, nezanimanje, dvoličnost, konformizem, dolgčas, narejenost v odnosih, nekakšno razčlovečenje, ki ga kot dve nasprotni skrajnosti določata skrb za materialno na eni strani ter podložnost abstraktnemu idealu dostojnosti na drugi.