Knjige

Namen te knjižice ni zajeti vseh pravopisnih in slovničnih pravil ali jih teoretsko opredeljevati. Za to že imamo knjige – pravopis ter vrsto slovarjev, slovnic, priročnikov. Gre za obraten postopek, iz prakse v teorijo, od napak k pravilnostim, na poljuden način. Avtorica je po več desetletjih rednega branja zadnja leta zbirala napake, ki se pogosto pojavljajo v skoraj vseh vrstah besedil in medijev. Tako pogoste in povsod prisotne so, da jim pravimo kar »klasične napake«.
Še ena spodbuda za to knjižico so bila pogosta vprašanja kolegov lektorjev in prevajalcev, ki so po neposrednih ali posrednih kanalih prišla do nje in so v polovici desetletja oblikovala nekakšen vzorec najpogostejših jezikovnih zadreg.
Pravipis se noče riniti med strokovna jezikoslovna gradiva, ki so nam na voljo v knjigah in nekatera tudi na spletu, učiti kakšne »nove vere« ali se delati pametnejšega, kot je.

V središču dogajanja romana Reber je mlad moški, ki se znajde v psihiatrični bolnišnici, kjer ga zdravnik prosi, da kot del terapije opiše svoje spomine na otroštvo in mladost. Na videz shizofreno pripovedovanje se počasi sestavlja v prvoosebno pripoved o otroku, ki je vsak dan priča prepirom med očetom alkoholikom in materjo s prekomerno telesno težo. Po tragediji, ki se zgodi doma, ga posvojijo krušni starši. Čeprav se razmere za nekaj časa izboljšajo, je otrok še zmeraj žrtev izzivanja in nasilja s strani sošolcev v šoli. Počasi zaide v slabo družbo, pusti šolo, predaja se alkoholu in nazadnje ga iz hiše vržejo še krušni starši. Propadlemu protagonistu se svet postopoma seseda in resnične dogodke prične mešati s svojimi strahovi, predvsem pa z željami po življenju, ki ga nikdar ni imel. Vse skupaj ga privede do tega, da kmalu tudi sam ne loči več med resničnostjo in lastnimi iluzijami.

Drevesa in grmi Jadrana so prva knjiga pri nas, v kateri je predstavljeno izjemno bogastvo drevesnih in grmovnih vrst vse vzhodne jadranske obale od Trsta prek Slovenije, Hrvaške z Istro, Kvarnerjem, Dalmacijo in otoki pa vse do Črne gore. V njej je predstavljenih 126, s krajšimi omembami ali fotografijami pa skoraj 200 domačih in tujih, pogosto malo znanih vrst toplih obmorskih predelov. Več kot 900 fotografij prikazuje drevesa na zanje značilnih, pogosto prepoznavnih nahajališčih v naravi ali mestih vzdolž vse jadranske obale, slike značilnih podrobnosti pa omogočajo lahko prepoznavanje vrst.

Groza se začne neopazno. Nepojasnjeni zvoki v otroški sobi, čudne vonjave, premikanje pohištva, leden mraz neznanega izvora.
In potem srhljive spremembe, ki jih preživlja enajstletna Regan in jih zdravniki ne znajo pojasniti.
Kakor da bi se v otroku naselila neka druga osebnost.
Nazadnje na pomoč pokličejo Damiena Karrasa, jezuitskega duhovnika. Je mogoče, da je otroka obsedel hudič?

Pesmi v zbirki Žitja so nekakšni življenjepisi, zgodbe o različnih usodah, malce posebnih, presenetljivih, celo pretresljivih, kot jih je doživljal avtor sam ali je slišal zanje. Čeprav so zgodbe iz nekaterih pesmi resnične, resničnost in dokumentarnost nista njihov namen. Kot za vso literaturo velja tudi zanje, da so izmišljene, iz domišljijskega sveta, torej take, da bi se lahko zgodile, in niso dokument, ampak dokument časa, poezija.

Izhodišče znamenitega romana avstralske pisateljice Joan Lindsay je usodni piknik pri Hanging Rocku v Avstraliji, ko na valentinovo leta 1900 izginejo učiteljica in nekaj gojenk podeželskega kolegija. Dogodek na idilično okolje vrže madež, ki se nezadržno širi, prebuja slutnjo vseprisotnega nevidnega zla in spodjeda odnose na kolegiju, kar pripelje do novih tragičnih zapletov. Nasprotje med viktorijansko galantnostjo in krhkim svetom deklet z njihovimi medsebojnimi razmerji ter prežečo mračnostjo kot odmev spremljajo magični opisi zagonetne, dvoumne narave. Njihova izredna »fotogeničnost« je bila tudi eden od razlogov, da je leta 1975 režiser Peter Weir po romanu posnel kultni istoimenski film.

»Umetnost je popkovina, ki nas povezuje z božanskim.«

V knjigi so zbrani pogovori z Nikolausom Harnoncourtom, dirigentom svetovnega slovesa. Kot široko razgledan in pretanjen poznavalec glasbe Harnoncourt govori o romantični glasbi in nekaterih najpomembnejših skladateljih: Beethovnu, Schubertu, Verdiju, Johannu Straussu, Schumannu, Dvořáku, Brahmsu in Brucknerju. V pogovorih odstira svoje poglede na glasbo romantičnega stoletja in nam s svojimi odgovori na kdaj tudi provokativna vprašanja pomaga razumeti govorico tonov, slišati v njihovem zvenu sporočila in nam to žlahtno umetniško zvrst približati v vseh njenih razsežnostih.

Po izidu in velikem uspehu knjige Prehrana 21. stoletja za ženske je dr. Lejla Kažinić Kreho prejemala navdušene odzive žensk, mnoge so ji zaupale, da je ta knjiga zdaj njihov vodnik v novem, bolj zdravem življenju. Pohvalam pa so pogosto sledila tudi vprašanja: V čem se torej razlikujeta ženska in moška prehrana? Ali se sploh razlikujeta? Res bi me zanimalo, kako bi se moral prehranjevati ON. Tako je bila knjiga Prehrana 21. stoletja za moške logično nadaljevanje. V njej, podobno kot v knjigi za ženske, moškega popelje skozi vsa njegova življenjska obdobja – od najstniških vse do njegovih »zlatih« let, posebej se posveti prehrani aktivnega športnika ali rekreativca, svetuje, kakšna naj bo prehrana pri preventivi ali zdravljenju najpogostejših bolezni, ki pestijo sodobne moške.

Na krovu Titanika je bilo 2208 ljudi – in prav toliko zgodb, velikih in malih, pomembnejših in obrobnejših, trpkih in vedrejših. Zgodb, ki se niso zgodile na ladji, temveč že mnogo prej; na ladji so se predvsem končale.

Psalm na koncu poti je večglasje ladijskega orkestra; so zgodbe (izmišljenih) glasbenikov, ki so trčili vsak v svojo ledeno goro, še preden so sploh stopili na Titanik. Vsak je po svoje posebnež in njihove zgodbe nas nosijo v bolj ali manj davno preteklost, skozi družinske tragedije, nesrečne ljubezni, nemirno hrepenenje. Vmes pa se z njimi vkrcavamo na titansko ladjo in spoznavamo mitologijo, ki se skriva za njenim imenom. Skozi njihove oči strmimo v neskončnost oceana in v neskončnost človeške duše ter njene bolečine.

Knjiga Skrivni Wojtyła je raziskava o mehanizmih delovanja Vatikana v času pontifikata Janeza Pavla II. in o (političnih) vzgibih, ki so botrovali njegovi nagli beatifikaciji (za blaženega je bil razglašen 1. maja 2011). Avtorja najprej podrobno razčlenita bleščečo javno podobo papeža, po čigar smrti so množice na Trgu svetega Petra zahtevale »takojšnje svetništvo«, in se vračata k pripovedi, vredni največjih mojstrov srhljivk.
V prvem delu pripovedujeta o poljskem duhovniku Karolu Wojtyłi, njegovem kariernem napredovanju v cerkveni hierarhiji in neskončnih bojih s poljskimi povojnimi oblastmi. Njegovo pot spremljamo v vatikanske palače, podoživimo nepojmljivi atentat na papeža in odkrivamo raznovrstne zveze Janeza Pavla II. z odporom proti komunističnemu režimu.