E-novice

Knjige

Razvrsti po: datumu objave abecedi

Piaf, francoski mit »

Robert Belleret »

O Édith Piaf (1915–1963), tej znameniti umetnici, ki je umrla leta 1963 pri komaj 47 letih, je bilo objavljenih veliko knjig, a doslej najzajetnejša, najnatančnejša in najbolj dokumentirana je biografija, ki jo je leta 2013 objavil Robert Belleret. Opravil je velikansko in pionirsko delo: življenje in kariero najslavnejše, najbolj oboževane in najbolj mitizirane osebnosti francoske glasbene scene je raziskal in analiziral do potankosti. Porušil je kar nekaj ukoreninjenih mitov, ki jih je širila sama in so jih vedno znova povzemali mediji.
V zameno zanje ponuja resnično zgodbo njenega fantastičnega, turbulentnega in kaotičnega življenja ter njeno neverjetno mnogoplastno podobo: bila je skrajno tankočutna pa hkrati egocentrična, zahtevna in trmasta; ambiciozna in gospodovalna pa hkrati negotova; velikodušna in pogosto krivična, strastna in zapeljiva pa obenem prestrašena in ljubosumna.

več »

Kruh, pogače in sladice »

Prlekija, Prekmurje in Porabje

Marija Fras »

Tradicionalna peka severovzhodnega konca Slovenije je izjemno bogata in raznolika. Tam ne pečejo le znamenite prekmurske gibanice, ki jo danes nudijo slaščičarne, trgovine in gostilne tako rekoč po vsej Sloveniji, poznajo pa jo tudi onstran naših meja, temveč znajo pripraviti še na desetine drugih pekovskih dobrot, tako preprostejših in hitro pripravljenih, kot je različno cvrtje, kakor zahtevnejših, katerih priprava zahteva več časa, spretnosti in znanja. Prleki, Prekmurci in Porabci pečejo najrazličnejše vrste kruha, potic in kvašenih pogač, kot so krapci, kvasenice, ocvirkovke in posolanke; iz kvašenega testa naredijo krofe, flancate, miške in langaše, iz vlečenega pa retaše, štruklje, štrudlje in gibanice. Zelo priljubljene so močnate jedi: krompirjev in ajdov krapec, dvoplastna ajdova pogača in ajdov krapec s skuto in svežo repo.

več »

Loške poti »

50 izletov po Selškem, Poljanskem in Žirovskem

Željko Kozinc »

Tisti, ki jim je knjiga dobra prijateljica, pogosto pravijo, da jo radi vzamejo s sabo, kamor koli že gredo. Knjiga Loške poti je v tej luči prav posebna prijateljica, saj je ne boste vzeli le vi s sabo, temveč bo vzela s sabo tudi ona vas: popeljala vas bo – bodisi samo v duhu bodisi čisto zares, v športnih čevljih, z nahrbtnikom in fotoaparatom in sploh vsem, kar spada na take prelepe poti – v loško pogorje, v tiste čarobne kraje, ki jih je tako privlačno, a hkrati prepričljivo stvarno opisal »domačin« Ivan Tavčar.
Tudi v tej knjigi – gre za že osmi izletniški vodnik Željka Kozinca, ki se je na vodniškem področju proslavil predvsem s serijo vodnikov Lep dan kliče – hodimo z avtorjem po hribih in dolinah, kmetijah in zaselkih, večjih in manjših krajih, pri čemer nas večkrat popelje tudi med ljudi in njihove usode v različnih časih. Skozi Kozinčevo unikatno lečo, opremljeno s tipali, ki najdejo posebno v (navidezno) vsakdanjem in dragoceno v (pogosto) pozabljenem, je bralcu (in izletniku) dan dragocen vpogled v skrite in manj skrite kotičke naše dežele – ter seveda prelep razgled po njenih pokrajinah.

več »

Begunstvo profesorja Tofana »

Kulturnozgodovinski prerez Maribora v dvajsetih letih 20. stoletja

Mateja Ratej »

Knjiga prikazuje življenjsko zgodbo Hilarija Tofana, profesorja zgodovine in zemljepisa na mariborski realni gimnaziji ter begunca iz Črnovic (Bukovine, sedanje Ukrajine), ki je v letih 1919–29 s soprogo Konstanco živel v Mariboru. Zakonca sta bila leta 1929 ovadena na mariborskem Okrožnem sodišču: Hilarij zaradi posilstva služkinje Cecilije Miško, ki je trdila, da je rodila njegovega otroka, Konstanca pa zaradi domačega zdravljenja in posledične smrti petnajstletne služkinje Margarete Dobaj. Njuna kazenska spisa, ki ju hrani Pokrajinski arhiv Maribor, ponujata enkratno razgrnitev težavnega vživljanja zakoncev v svet, ki je po prvi svetovni vojni rasel v novih miselnih okvirih.

več »

Izza parlamenta »

Zakulisje jugoslovanske skupščine 1919–1941

Jure Gašparič »

Parlament – ali teater? So tudi poslanci krvavi pod kožo? Mogoče še bolj kot »navadni smrtniki«?
Namen te knjige ni vseobsežna predstavitev poslancev in njihovih strank, ampak ilustracija ravnanj in načina dela v jugoslovanskem parlamentu, pri čemer je posebej poudarjeno tisto, kar je politike razdvajalo. Ni toliko važno, kdo je nekaj storil in kaj je storil, važno je, kako je bilo storjeno, v kakšnem okolju, na kakšnem ozadju …
Knjiga pelje bralca skozi različne plasti jugoslovanskega parlamenta. Najprej skozi stavbo, nato skozi ustavni in politični okvir, vse do razpravne dvorane, kjer so se poslanci pogosto zmerjali, povzročali škandale in delali kravale.

več »

Ples »

Irène Némirovsky »

Vprašanje: Ste obupano štirinajstletno dekle – skoraj odrasla ženska. Vaš oče, nemški Jud in nekdanji bančni uslužbenec, je končno obogatel in vaša družina se je po enajstih letih stiskanja v zatohli luknji lahko preselila v veliko, svetlo stanovanje. Vaša mati, nekoč ženska dvomljivega slovesa, je zdaj sveža bogatašinja, vendar je do vas vzvišena in vas ima še vedno za otroka. (Kar pa nikakor niste več, kmalu boste dopolnili petnajst let in pred vami se bo bučno odprl bogati svet moških in ljubezni!) Da bi vaši starši izsilili ugled med znanimi pariškimi bogataši in odličniki, so se odločili prirediti veličasten ples in nanj povabiti kakih dvesto pripadnikov prominence. Neizmerno si želite zažareti med njimi kot sveža zvezda na tem novem, bogatem pariškem nebu, toda vaša mati vam udeležbe na plesu (v domači hiši!) ne dovoli, ampak vas hoče na plesni večer poslati spat že ob devetih, in to v ropotarnico!! Kot da niste še dovolj veliki in res čisto skoraj že odrasla ženska! — — Svetujte, mi, prosim, kaj naj storim, hvala, itd., itd.,
obupana A.
Pariz, 1928

več »

Igre brez meja »

Andrej E. Skubic »

Zgodba Igre brez meja prinaša vrhunskega Skubica, tisto, kar »Skubica dela Skubica«: aktualno vsebino, ki intimno prevrača v družbeno (in nasprotno), ter mojstrsko izpiljen način podajanja, o katerem oznaka »pogovorni jezik« pove vse premalo. Toda Igre brez meja imajo vendarle svojo posebnost. Skubic je doslej namreč posegal po domači (urbani) tematiki, tokrat pa segel čez mejo in »slovensko« povezal z »evropskim«. Tako, kot najbolje zna: posvetil je v črno točko današnjega trenutka, a tokrat ne le domačijskega, temveč tudi evropskega.

več »

Gospa Marta Oulie »

Sigrid Undset »

Kratki roman Gospa Marta Oulie (izšel 1907) je pisan v obliki dnevnika, v katerem se prvoosebna pripovedovalka izpoveduje, potem ko je v trenutku, ko njen zakon doseže neke vrste ›dno‹ – prevarala moža. In to ne s komerkoli, temveč z moževim najboljšim prijateljem in poslovnim partnerjem. V tej pripovedi tako rekoč vse neprestano ›propada‹, razpada, odmira, čeprav se njeni protagonisti krčevito trudijo, da bi ta trend obrnili. Brez uspeha: Marta in Henrik se po prešuštvu pretvarjata, kot da med njima ni nič, Marta si prizadeva za ponovno obuditev svoje ljubezni do moža Otta; ta za nameček usodno zboli in njegovo dolgotrajno vegetiranje v sanatoriju je lepa priložnost, da bi se odnosi razčistili.

več »

Newtonovo pismo »

John Banville »

Neimenovani protagonist Newtonovega pisma najame majhno hišo v samoti, da bi končal svoje znanstveno delo o Newtonu. Blizu njegovega novega bivališča živijo le lastniki najete hiše, moški, dve ženski in otrok, ki jih znanstvenik sprva opazuje od daleč, počasi pa se z njimi vse bolj zbližuje, dokler ga povsem ne posrka v zapleteno ljubezensko razmerje. Z družino z zagonetnimi medsebojnimi odnosi postane malone obseden, poskus, da bi iz koščkov skupnega življenja sestavil »resnico« o njej, pa mu spodleti. Vedno večja intimna vpletenost ga odvrne tudi od načrtovanega dela in na koncu pripelje v še večjo osamo.

več »

Glasovi »

Mirana Likar »

Zgodbe iz Glasov postavijo povsem običajne like v povsem običajen življenjski trenutek, vendar se skozi mojstrsko minimalistično pisavo povrhnjica dogodka natrga, razpoke pa odprejo pogled v njihovo ranljivo ali ranjeno intimo. Ponekod ta ostaja na ravni impresije, slutnje, drugje je osvetljena bolj jasno. Takrat življenjska situacija ali osebni problem, ki tičita v globinah – pa naj gre za neizpolnjeno ljubezen, bolezen, odvisnost, odhod otrok od doma, spolno zlorabo, izgubo otroka ali nacionalizem –, pred bralčevimi očmi vznikata kot v soju sveče mehko ožarjena, a ne povsem fiksirana podoba, ki priča o dramatičnem ozadju lika.

Pisateljica torej ne postavlja opozicije videz–resnica, da bi razgalila, kaj se za zavajajočim videzom v resnici skriva, temveč ji vsakdanji dogodek služi kot skrivni prehod, ki pelje v zatemnjeno globino.

več »