Knjige

Glavni lik novele Motiv (El móvil, 1987) je Álvaro, po poklicu pravnik, ki o popoldnevih opravlja nepomembno uradniško službo, ves preostali čas pa se docela predaja literaturi. Napisati želi roman, in to popoln, tak, ki naj bi snov zajemal iz resničnosti, iz najbližje okolice in življenja resničnih oseb. Tako napravi načrt: za protagoniste svojega romana izbere sosede, sam pa jih napeljuje k dejanjem, ki naj postanejo njegovo gibalo. Metoda učinkuje v obe smeri, iz resničnosti ljudje prehajajo v roman, se v njem preoblikujejo in se nato vrnejo v življenje izpolnit načrte, kakor jih je zasnoval Álvaro; sam to opazuje, v realistični maniri zapisuje in ob tem briše mejo med realnostjo in fikcijo ...

V pripovedi o tesnem prijateljstvu med nizozemskim in javanskim dečkom, ki se z leti zaradi kulturnih razlik oddaljita drug od drugega, avtorica namreč brez zadržkov razkriva brezobzirno izkoriščanje ljudi in naravnega bogastva v nizozemskih kolonijah. Pripovedovalec, čigar imena ne izvemo, opisuje brezskrbno otroštvo na očetovi plantaži in se spominja najboljšega prijatelja, javanskega dečka Oeroega. Z leti se fanta začneta zavedati različnosti svojega položaja v hierarhiji kolonialnega sistema. Zaradi naraščajočih napetosti pripovedovalca proti njegovi volji pošljejo študirat na Nizozemsko, Oeroeg pa se sčasoma pridruži odporniškemu osvobodilnemu gibanju.

»Naj vam povem o neznansko bogatih ljudeh: drugačni so od vas in mene.« Ta stavek, v angleško govorečem svetu eden najpogosteje navajanih citatov, nas popelje v Fitzgeraldovo zgodbo o mladem bogatašu, ki je bil morda drugačen, zagotovo pa ni bil srečnejši. Anson Hunter, ki ga vse od mladosti spremlja prepričanje, da je vreden več kakor drugi in da si v življenju zasluži kaj boljšega, po vrsti neuspešnih ljubezenskih zvez nekega petka popoldne sredi mondenega New Yorka spozna, da je ostal popolnoma sam; njegovi prijatelji, ki so drugače kot on že postali družinski očetje, so se porazgubili po svojih domovih, on pa nima nikogar, ki bi mu krajšal čas ob požirku viskija z limono.

Knjiga Nekaj divjih rož je pripoved o iskanju in sestavljanju drobcev polpretekle zgodovine. Spodbudila jo je dokumentarna fotografija dveh preživelih iz koncentracijskega taborišča, ki je Bergaminiju prišla v roke med obiskom v Berlinu. Dva mladeniča, pravkar rešena iz taborišča – vsak še nosi pol taboriščne uniforme – stojita sredi razrušenega mesta. Pisatelja presune nasmeh preživelih sredi uničenja in prešine ga, da sta videti kot par. Z njima se nenadoma čuti čudno povezanega in odloči se, da bo raziskal njuno zgodbo.

Knjiga Tito je nova biografija dosmrtnega predsednika druge Jugoslavije. Napisala sta jo hrvaška zgodovinarja – oče in sin – Slavko in Ivo Goldstein.
Po eni strani skušata z določene časovne razdalje pokazati legendarnega človeka v njegovih številnih podobah. Izogibata se čedalje pogostejši stereotipizaciji, ki mnoge avtorje podobnih besedil dandanes zapeljuje bodisi v idolatrijo, celó hagiografijo, bodisi v demonizacijo. Delo prikazuje Josipa Broza v različnih obdobjih njegovega življenja, hkrati pa sistematično demistificira Titov ›lik in zasluge‹. Kot vsak posameznik je imel tudi on številne odlike in napake, in hrvaška avtorja ne štedita z osvetljevanjem prav vseh. Cilj je torej verodostojna kronološka predstavitev obravnavane osebnosti od rojstva do smrti (in še nekaj dosedanjih desetletij po njej).

O zgodovini druge svetovne vojne na Slovenskem so največ pisali udeleženci, tako na partizanski kot tudi na njej nasprotni strani, vendar so predvsem polemizirali. Ta knjiga je drugačna, napisal je ni udeleženec vojne niti profesionalni zgodovinar, avtorja je zanimalo predvsem dogajanje v t. i. protirevolucionarnem oziroma protikomunističnem taboru. V knjigi sistematično predstavlja formacije, poveljniški kader in enote, ki so se v taki ali drugačni obliki uvrščale v protipartizanski tabor. Številni dokumenti, nekateri so objavljeni v celoti, ne ponazarjajo le notranje strukturiranosti, temveč tudi vsakdanje življenje legionarjev, vaških stražarjev, četnikov in domobrancev. Predvsem pa nam osebne zgodbe, ki so pogosto edino pričevanje o dogodkih, pomagajo podoživeti vojni čas v vsej krutosti.

Ko se z leti, ki minevajo po kakem dogodku, ljudje vse natančneje spominjajo okoliščin, kraja, časa, celo predhodnih »namigov«, da se bo zgodil zločin, in se vse iz leta v leto bolj čudovito ujema, smo lahko skoraj povsem prepričani, da je na delu človeška domišljija, če ne še kaj hujšega. Snovanje, sestavljanje, poslušanje in »oplemeniteno« širjenje zgodbic je pač v človeški naravi – tako kot tudi zavist, nagnjenost k obrekovanju in teorijam zarot ter sla po maščevanju. Prav zato je tako pomembno, da se sodišča pri svojem delu opirajo na dokaze in dejstva, ne pa na to, kar se komu zdi, kar je kdo slišal in kar bi kdo želel. Več kot presenečeni pa smo, ko celo sodišče sámo ljudskim govoricam, nedokazanim in nedokazljivim trditvam in laičnemu, z zamerami zabeljenemu mnenju dodeli težo sodno veljavnega dokaza – in na taki podlagi presodi: kriv!

Roman Ubežni delci sestavljata dve zgodbi, Jakobovi in Benovi spomini. Oba sta poljska Juda, starejši, pesnik in prevajalec Jakob Beer, se je rodil na Poljskem nekaj let pred holokavstom, vremenoslovec Ben pa v Kanadi nekaj let po tistem, ko so starši preživeli holokavst in emigrirali.
Poljska, 1941. Jakobu Beeru je sedem let. Nacisti ubijejo njegove starše in odvedejo sestro Bello, Jakob pa se skrije in se nato zateče v gozd blizu arheološkega najdišča Biskupin, kjer ga najde grški arheolog in geolog Athos Roussos. Pretihotapi ga domov v Grčijo, na otok Zakintos, po vojni pa se skupaj preselita v Kanado, v Toronto, kjer dobi Athos mesto predavatelja na univerzi.

Če je bil roman V koži drugega verodostojen portret Dublina v času pisateljeve mladosti, se tu znajdemo v propadajočem, vročem in vlažnem izmišljenem mestu z nenehnimi izgredi in policijo na ulicah; navdih za njegovo podobo je Jordan dobil v Budimpešti, ko je med snemanjem nadaljevanke o Borgijcih naletel na oborožene policiste in lajajoče policijske pse, ki so nadzorovali parado ponosa.

Simfonija v belem se začne z molkom. Pred bralskimi očmi se ta le počasi krha in postopoma se odstira brutalna resnica o nasilju, zakopanem v preteklost, prav v srži prepletenih zgodb in odnosov glavnih junakov. Fragmentarno razstiranje tega, kaj tiči pod površino, kdo je to storil in komu in kdo je to vedel, je napeto, čeprav na drugačen način kot detektivska zgodba, saj ni nikogar, ki bi prišel od zunaj in razmotal ali presekal vozel. Skoraj vse je že tu, za duševnimi stanji in medosebnimi odnosi, »samo« izreči je treba – in ravno to se izkaže za najtežjo nalogo, saj je ponotranjena zapoved molka sestavni del nasilja, ki traja še po rabljevi smrti.
Po eni strani je skrivnost Simfonije v belem skrajno intimna zgodba o neki družini, starševskem nasilju, spolni zlorabi, incestu, očetomoru, strtih otroštvih in zastrupljenih prihodnostih ter o boju za preživetje.