4–6 €

Razvrsti po: datumu objave abecedi

Hitlerjevi pozabljeni otroci »

Moje življenje v Lebensbornu

Ingrid von Oelhafen in Tim Tate

Kdor pozna besedo Lebensborn, ga ob njej zmrazi. V sklopu tega programa za okrepitev in izboljšanje »čiste« arijske rase so nacisti med drugo svetovno vojno tudi ugrabljali »primerne« (svetlolase, modrooke …) otroke z okupiranih ozemelj, jih vozili v Nemčijo in vzgajali v posebnih domovih ali dajali v rejo ali posvojitev »dobrim« nemškim družinam. Eden izmed teh otrok je bila tudi Ingrid von Oelhafen. V knjigi sledimo njeni zgodbi od tistega nesrečnega dne avgusta 1942, ko so jo na šolskem dvorišču v Celju kot devetmesečno dojenčico odtrgali od domačih in jo predali nemškemu častniku in njegovi veliko mlajši ženi, do zadnjih let, ko so se nitke (skoraj) razpletle in končno ve, kdo je.
Da je posvojena, je po naključju ugotovila pri enajstih letih – več ji ni povedal nihče. Da ni nemškega rodu, je izvedela pri petnajstih, ko je na plakatu na hamburški ulici zagledala svojo sliko (Rdeči križ je na ta način poskusil najti nekaj otrok iz programa Lebensborn, ki so prišli iz drugih držav).

več »

Hrvaško-slovenski in slovensko-hrvaški slovar »

Igor Kafol, Branka Mirjanić

Obojestranski sodobni slovar ima več kot 40 tisoč iztočnic (v vsakem delu približno 20 tisoč), ki so skrbno izbrane glede na pogostnost in dejansko živo rabo. Tako je bila pri izboru hrvaškega besedja upoštevana najsodobnejša hrvaška norma, hkrati pa tudi dejanska raba v živem knjižnem jeziku.

več »

Izlet mrtvih deklet »

Anna Seghers »

Izlet mrtvih deklet, pripoved z mnogimi avtobiografskimi prvinami, je pretresljiva retrospektiva usod neke generacije – neobremenjene nekdanje generacije mirnodobnih srednješolcev, ki jih pozneje posrkajo vrtinci vojn in tako rekoč vsem prinesejo pogubo.
Zgodbo pripoveduje ena od udeleženk idiličnega šolskega izleta po Renu leta 1911 ali 1912. Pozneje – ob koncu druge svetovne vojne – begunka v Mehiki, izčrpana od dolgotrajne bolezni, v omotici puščavske vročice poleti v spomine in čas svoje rane mladosti, pred prvo svetovno vojno, ko so bili vrstniki še vsi ›nedolžni‹ in polni možnosti.

več »

Jane Austen »

Življenje

Carol Shields »

V literarizirani biografiji ene najslavnejših romanopisk 19. stoletja avtorica Carol Shields pred bralcem razgrinja življenje, delo in ne nazadnje tudi sanje Jane Austen: župnikove hčerke, strastne bralke in opazovalke življenja, snovalke sreče in stare device. Ta neverjetni preplet nasprotij in skorajda skrajnosti sestavlja predivo, iz katerega je Austenova tkala svoje življenje in svoje romane. Carol Shields nam z rahločutnim vpogledom v zgodovinske, družbene in psihološke okvirje Janinega časa odstira podobo pisateljice, ki ni bila nikoli sama, pa se vendarle zdi osamljena; avtorice, ki je prepričljivo in privlačno pisala o stvareh, kakršnih ji ni bilo dano doživeti; ženske, ki je bila ujeta v šablonizirano, od moških vodeno stvarnost, ki pa jo je vendarle znala preseči – in pri tem je bila ironija njeno najmočnejše orožje.

več »

Jaz, Christiane F., kljub vsemu življenje »

Christiane V. Felscherinow s Sonjo Vukovic

Za usodo Christiane F. je izvedel ves svet. Milijoni bralcev so odraščali ob pretresljivih izpovedih te nemške najstnice, ki je bila pri trinajstih letih zasvojena z mamili in prostitutka. A kaj se je zgodilo zatem?
Petintrideset let pozneje se Christiane V. Felscherinow v spominu vrača v leta, ki so sledila izidu knjige Mi, otroci s postaje Zoo, in k številnim postajam svojega življenja do danes: od srečnih let v Grčiji do životarjenja v zaporu, od boja z odvisnostjo do srečanj z njenimi idoli rock and rolla, od trenutka, ko je v njeno življenje stopil njen angel varuh, do trenutkov sreče s sinom Phillipom.

več »

Kako užaliti, ozmerjati in namigniti v klasični latinščini »

Michelle Lovric in Nikiforos Doxiadis Mardas

Ta navidez ljubka knjižica žaljivk, zmerljivk, namigov in najrazličnejših zlobnih dovtipov se morda zdi kot otroška slikanica, vendar pozor – knjiga je namenjena odraslim. Avtorja, britanska romanopiska, mladinska pisateljica in avtorica več antologij Michelle Lovric ter poznavalec klasičnih jezikov in kultur Nikiforos Doxiadis Mardas, sta namreč skrbno izbrala besede in besedne zveze, povedi, verze in kitice klasičnih rimskih oziroma latinskih pesnikov in pisateljev, ki so bili v svojih delih tudi šaljivi, predrzni, nesramni, žaljivi, hudobni, opolzki ... Največ sta črpala iz Marcialovih, Katulovih, Plavtovih, Horacijevih in Ciceronovih del. Besedila sta navedla v latinščini in prevodu ter pripisala avtorjevo ime, naslov dela in večinoma tudi mesto citata.

več »

Kolo sreče »

Ali kako lahko celo drobna knjižica spremeni življenje [trpka komedija]

Roman Rozina »

8. marca 2016, malo po deveti zvečer, se je José odločil, da bo napisal knjigo. Ko nepriljudni José leto kasneje uresniči cilj, nehote sproži nenavaden splet okoliščin, ki poveže kopico likov, bolj ali manj običajnih smrtnikov s prepoznavnimi literarnimi imeni: Italo, Bohumila, Orhan, Umberto, Gabriela, Salman, John Maxwell … Zavrti se kolo sreče, ki odkriva tople, tragične, presenetljive, smešne, herojske epizode in jih 2. novembra 2017 pripelje na obrežje narasle podivjane reke. Na majhnem prostoru se zvrsti še zadnji mimohod likov: običajno floskula, da knjige spreminjajo življenja, se izkaže za zgodbeno resničnost.

več »

Kradi kot umetnik »

10 stvari, ki ti jih nihče ni povedal o ustvarjalnosti

Austin Kleon »

»Tista romantična predstava o ustvarjalnem geniju, ki se drogira in se potika naokrog in spi z vsemi, je že zastarela.«
Ni ti treba biti genij, samo bodi to, kar si – to je sporočilo Austina Kleona, mladega pisatelja in umetnika, ki ve, da je ustvarjalnost povsod okrog nas. Samo – ukrasti jo je treba. Knjiga Kradi kot umetnik je nekakšen manifest digitalne dobe. Ko so Kleona prosili, naj pripravi govor za študente na kolidžu v New Yorku, je povzel 10 načel, o katerih si je želel, da bi jih sam slišal, ko si je utiral poklicno pot.

več »

Marijin testament »

Colm Tóibín »

Marija, ki sinovega imena noče izreči, obuja spomine na svoje življenje, k temu pa jo spodbujata njegova učenca, ki jo v brezimnem daljnem zatočišču redno obiskujeta (in tudi skrbita zanjo), ker zbirata material za pisanje evangelijev. Njunih obiskov ni vesela, vendar se zaveda, da ne more drugače, skeptična pa je tudi do vsega, kar ji obiskovalca skušata položiti na jezik. Njena zgodba je zato neolepšana in zavezana resnici – čudeži, ki jim je bila priča, sploh niso čudeži –, ker je posredovanje resnice edino, kar jo v zadnjih dneh življenja še zanima. Po sinovi strašni smrti na križu, ki je ni dočakala, ker je, kot pove, zbežala, saj se je bala za svoje življenje, izreče ključno in najbolj sporno vprašanje: Ali je bilo vredno? Izreče ga seveda kot mati, ki se nostalgično spominja sinovih najzgodnejših dni in si želi samo, da bi se lahko vrnila v čas pred usodnimi dogodki, ki so jo za vselej zaznamovali.

več »

Markuzzijev madež »

Rojevanje človekovih pravic po prvi svetovni vojni

Mateja Ratej »

Ko se z leti, ki minevajo po kakem dogodku, ljudje vse natančneje spominjajo okoliščin, kraja, časa, celo predhodnih »namigov«, da se bo zgodil zločin, in se vse iz leta v leto bolj čudovito ujema, smo lahko skoraj povsem prepričani, da je na delu človeška domišljija, če ne še kaj hujšega. Snovanje, sestavljanje, poslušanje in »oplemeniteno« širjenje zgodbic je pač v človeški naravi – tako kot tudi zavist, nagnjenost k obrekovanju in teorijam zarot ter sla po maščevanju. Prav zato je tako pomembno, da se sodišča pri svojem delu opirajo na dokaze in dejstva, ne pa na to, kar se komu zdi, kar je kdo slišal in kar bi kdo želel. Več kot presenečeni pa smo, ko celo sodišče sámo ljudskim govoricam, nedokazanim in nedokazljivim trditvam in laičnemu, z zamerami zabeljenemu mnenju dodeli težo sodno veljavnega dokaza – in na taki podlagi presodi: kriv!

več »