Knjiga

Babuškin kovček

Mirana Likar»

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 368

vezava: mehka, zavihi

izid: 2017

Štiri generacije, štiri ženske, štiri zgodbe v petih delih. Družinska saga zajame intimni in zgodovinski lok skoraj celega zadnjega stoletja, v katerem se dediščina dobrega in slabega kot živa materija, ki ima praizvore, prenaša iz roda v rod in preoblikuje skozi čas. Katere poteze neprilagojene Magdalene odkrijemo v njeni hčeri Bibi, ki je v najstniških letih odšla od doma in se vrnila šele, ko je bila mama na smrtni postelji? In kateri obraz najstarejše, Sofije, ki je po svojih najboljših močeh prebrodila drugo svetovno vojno, lahko uzremo v najmlajši, študentki prava Miji? Bi morali njihove zgodbe brati kronološko, da bi prišli na sled Zgodbi/Zgodovini, ki se kot podtekst izpisuje v toku bolj ali manj naključnih dogodkov? Ali torej različno zaporedje zgodb osvetli različne podobe življenja? Ali pa podobe živijo le v Bibi, ki razlomljena na začetek in konec pripovedi vse oklepa, kakor bi morda lahko razumeli pisateljičino zapovrstje? In ne nazadnje: so štiri generacije dovolj, da se osvobodimo prtljage nerazrešenih konfliktov, ali pa frustracije ne izginejo, temveč zgolj spremenijo svoje naličje?

Bralcu je prepuščeno, da Babuškin kovček sestavi po lastnem navdihu in ustvari svoje videnje zgodbe.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Sofija je sama v svoji prazni hiši. Sprašuje se, kam je šla mladost. Kaj mladost, življenje! April je, petek okoli dveh popoldan. Že april? Šele april? Ni več pomembno. Tisto, kar šele bo, je neskončno oddaljeno. Tisto, kar je že bilo, je neskončno blizu. Okna so odprta, saj Sofija potrebuje ves zrak, ki ga v Marjolani lahko dobi. Dajte mi zraka! Prezračite! Ljudje božji, jaz ne morem dihat! Vse stoji! Duši me! Mene vse duši!
Na srečo se bo dvignila nevihta, ki bo odpihnila zadušljivost, zatohlost, nizek pritisk, nekaj ... Ta nekaj misli skozi Sofijo. Zunaj čaka pomlad, ki bo zdaj zdaj z enim samim vdihom od nekod posrkala milijone litrov zelenega življenja in ga prečrpala v svet. Tone zelenega se bodo pognale v višave. Neslišno. In neslišno bodo jeseni z gnitjem izginile. Zakaj? Lahko rečeš, da zaradi fotosinteze, ampak fotosinteza ni noben odgovor. Kdo pa si je zamislil fotosintezo? V šestih dneh? Če še ni bilo sonca in planetov, kdo bi vedel, koliko je bil dan sploh dolg. Dneve je treba jemati samo tako, metaforično. Morda je en dan trajal milijon let. Stvari ne moreš jemati dobesedno. Stare zaveze sploh ni treba preveč brati. Ko sem bila jaz otrok, so nam rekli, naj je nikar preveč ne beremo. Novo zavezo beri, Kristusov govor na gori, če ga boš razumela ...
Veter, ki mu Sofija pravi burja, pride v sunkih. Za Sofijo je burja vsak močan veter, vzhodnik ali zahodnik, jugo ali severnik, prava burja pa v Marjolani sploh ne piha, ker je to naravni pojav z drugega konca življenja, z morja recimo.
Mogoče pa ima Sofija vendarle prav, ko vsakemu vetru pravi burja, ker Marjolana stoji v zalivu bivšega morja, morja Tetis, ki pljuska v žilah ponoči, ko se v trebuhih mater delajo iz ribjih škrg obrazi dojenčkov, o čemer pričajo ljubki grabenčki pod noski in zajčje ustnice in volčja žrelca, če Največjemu v odločilni uri kaj spodleti. Če ni zbran. Ker si ravno izmišljuje vzporedno vesolje. Recimo. Se igra z drugo galaksijo. Recimo.
Toplo plitvo morje se zdaj le nemočno plazi kot vlaga po pročeljih marjolanskih hiš. Spremenjeno je v ostanke, v močvirja ob reki in potokih. Milijoni let, ki si jih ne znamo predstavljati, so ga spremenili v blato, smrad in uboge kisle rastline, med katerimi domujejo redke ptice in ornitologi.
Nadmorska višina Marjolane je za Sofijo tako ali tako nič, v Goro moram, da bom lahko dihala, tu ni nobene nadmorske višine ... Morje – obupan spomin pod nogami, ki zatohlo puhti v nočeh, ko človek ne more zatisniti očesa. Prastari morski psi, megalodoni, s svojimi nažaganimi zobmi, velikimi kot dlan, se neslišno gibljejo v iskanju plena, štiridesettonski, petnajstmetrski, tihi in krvavi, njihovo izumrtje in jutro pa sta še daleč. Plavajo med lažmi, izrečenimi kot resnica, in resnicami, zamolčanimi kot laži. Ne morejo se greti sami. Ustvarjeni so bili za topla morja. Odnese jih velika ohladitev, nova geološka doba. Kaj je novega? Slabo spim. Pa zob morskega psa so našli. Tu v vinogradu je Rupar kopal z bagerjem. Na kupu zemlje, izpral ga je dež. Zazdelo se mu je, da je tam nekaj čudnega, poslal je to v Ljubljano, v Ljubljani pa so povedali, da je od morskega psa. Štirideset ton? Petnajst metrov? Ta hiša je dolga petnajst metrov, zdaj si pa predstavljaj.
Burja je veter, ki piha naravnost. Ne da se ji ledeno spotikati okoli ljudi, ampak se požene vanje in skoznje. Piha tudi skozi zidove. Sofija gre zapirat okna in spuščat rolete. Od kod naenkrat ta veter? Za hip se ji tako ni treba spraševati o stvareh, ki jih odganja, pa jim v resnici ne more ubežati.
Mogoče bo šla kasneje celo do stikala na hodniku in bo prižgala gretje, ki ga vsako pomlad izključi takoj, ko more. Zebsti te ne sme, razmetavati pa tudi ne smeš. Raje si obleci še eno jopico. Misliti je treba na starost, če star človek nima denarja, je dvojni revež. Pravijo, zdravje. Kaj pa, ko ga izgubiš? Pomaga le denar, da si plačaš kakšnega človeka, ki ti hodi potem delat ali pa te negovat.
Če imaš denar, so morski psi manj nevarni.
Že nekaj mesecev je, odkar je Sofija dobila Magdalenino pismo. Je res, kar piše? Ni res? Magdalena človeka lahko spodnese. Če ji pusti, da zapiha vanj. Potem se je treba pobrati, naravnati, iti naprej. Magdalena dobi idejo. Te ogoljufa. Okrade. Osramoti. Nalaže. Spre z najbližjimi. Potem mora Sofija preverjati, urejati, svetovati ... Tvoja mama trdi, da ji kradeš, da je zato zamenjala ključavnico, da greš, kar se nje tiče, lahko delat v prvo tovarno, delavke rabijo povsod, da hočeš vse po svoje, da si jo hotela vreči iz stanovanja, da vlačiš fanta podnevi in ponoči k sebi. Vem, da ni res, in vem, da ne moreš nazaj. Ona je taka, spremenila se ne bo, diplomiraj, da boš čim prej samostojna ... Rekla sem ji, čudno, meni pa Bibi ni še nikoli ničesar ukradla ... Bibi gleda v tla, obema je nerodno, in ve, da Magdalene nima smisla o ničemer spraševati, rekla bo, da sta si Sofija in Bibi tako ali tako izmislili, kaj da je rekla, ker ni rekla, kar je rekla ...
Sofija nima zemljevida, ki bi jo pripeljal skozi Magdalenine pokrajine. Te so take, kot bi jih narisal petletni otrok, ki prestavlja svoje lutke, kot bi bile žive. Ve, da so mrtve, pa jim vseeno poje: Lažeš, kradeš, bolhe maš, v šolo hodiš, nič ne znaš. Pogled Sofijinega uma gre v preteklost, da bi se izognil svojemu glavnemu namenu, razmišljanju o sedanjosti. Sedanjosti, ko bi bilo treba nekatere stvari odpustiti.

© Modrijan založba, d. o. o., 2017

Poglejte tudi

na vrh strani

Glasovi »

Mirana Likar »

Zgodbe iz Glasov postavijo povsem običajne like v povsem običajen življenjski trenutek, vendar se skozi mojstrsko minimalistično pisavo povrhnjica dogodka natrga, razpoke pa odprejo pogled v njihovo ranljivo ali ranjeno intimo. Ponekod ta ostaja na ravni impresije, slutnje, drugje je osvetljena bolj jasno. Takrat življenjska situacija ali osebni problem, ki tičita v globinah – pa naj gre za neizpolnjeno ljubezen, bolezen, odvisnost, odhod otrok od doma, spolno zlorabo, izgubo otroka ali nacionalizem –, pred bralčevimi očmi vznikata kot v soju sveče mehko ožarjena, a ne povsem fiksirana podoba, ki priča o dramatičnem ozadju lika.
Pisateljica torej ne postavlja opozicije videz–resnica, da bi razgalila, kaj se za zavajajočim videzom v resnici skriva, temveč ji vsakdanji dogodek služi kot skrivni prehod, ki pelje v zatemnjeno globino.

več »