Knjiga

Bagdadske sirene

Yasmina Khadra»

prevod: Iztok Ilc

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 312

vezava: mehka, zavihi

izid: 24. 12. 2015

ISBN: 978-961-241-933-2

redna cena: 14,50 €

modra cena: 13,77 €

vaš prihranek: 0,73 €

na zalogi

V Bagdadskih sirenah spremljamo mladega beduina, ki zaradi ameriške zasedbe prekine šolanje v Bagdadu in se vrne v rodni Kafr Karam, odmaknjeno iraško vasico. Čeprav po Iraku divja vojna, Kafr Karam živi izolirano življenje, kot v nekakšnem milnem mehurčku, vojne strahote se ga dotaknejo le kot novice, ki vse bolj zastrupljajo vzdušje in odnose med ljudmi, sicer pa ga obidejo. Toda nekega dne membrana poči in življenje se z vso silovitostjo okrutno preobrne.
Bralec skozi oči mladega beduina doživlja dogajanje, ki pripelje do surove preobrazbe – življenja nasploh in posebej pripovedovalca, ki se iz distanciranega opazovalca spreminja v fundamentalističnega ekstremista. Roman obenem odpira različne poglede na dogodke, ki krvavo prepletajo Vzhod in Zahod, s tem pa dileme o resnici in etiki; odgovor na vprašanje, kako v ekstremnih okoliščinah ravnati ter kaj je prav in kaj narobe, se srhljivo izmika.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.
Delo je izšlo s podporo Programov pomoči pri izdaji knjig, ki jih izvaja Francoski inštitut.

Preberite odlomek

na vrh strani

Jaz sem bil bolj ali manj miren; bil sem na poti v sosednjo vas in v avtu sem imel bolnika.
Cesta je izvedla velik skok vstran in obvila krater, se povzpela na grič, pikirala in se po nekaj kilometrih navzdol spet zravnala. Vnovič smo lahko videli državno cesto, še vedno ravno in zapuščeno, ki je zaradi uničenosti zbujala nelagodje. Tokrat se je naša cesta napotila proti državni in se zlila z njo. Fordova kolesa so spremenila zvok takoj, ko so pregazila asfalt, in motor je nehal neprimerno grgrati.
»Manj kot deset minut stran od vasi smo in nobenega vozila ni videti,« je dognal železninar. »Čudno.«
Nisem imel časa, da bi mu odgovoril. Kontrolna točka nam je zaprla pot, na vsaki strani cestišča so bile rešetke dvignjene. Na bankinah sta tičali dve lisasti vojaški vozili z mitraljezi na preži. Njima nasproti, postavljena na vzpetinico, je stala začasna stražarnica, vkopana za hlodi in vrečami peska.
»Ostani miren,« je rekel železninar, njegova sapa me je žgala v vdolbino tilnika.
»Saj sem miren,« sem ga pomiril. »Čisto vest imava in bolnika v avtu. Ne bodo nama delali težav.«
»Kje so vojaki?«
»Čepijo za nasipom. Dve čeladi vidim. Mislim, da naju opazujejo z daljnogledi.«
»Prav, daj v nižjo prestavo in se počasi približaj. Stori točno to, kar ti bodo rekli.«
»Ne skrbi, vse bo redu.«
Prvi je zaklon zapustil iraški vojak in nama nakazal, naj pripeljeva do prometnega znaka, zapičenega sredi ceste. Tako sem storil.
»Ugasni motor,« mi je ukazal v arabščini. »Nato drži roke na volanu. Ne odpiraj vrat in ne izstopaj, razen če ti ne bomo rekli. Razumeš?«
Stal je dokaj stran, s puško, usmerjeno v vetrobransko steklo.
»Razumeš?«
»Razumem. Roke moram držati na volanu in ničesar ne smem storiti brez dovoljenja.«
»Zelo dobro ... Koliko vas je notri?«
»Trije. Peljemo se ...«
»Odgovarjaj samo na vprašanja, ki ti jih postavljam. In nobenih hitrih gibov; nobenih gibov sploh, razumeš? ... Od kod ste prišli in kam greste in zakaj?«
»Prihajamo iz Kafr Karama in gremo v ambulanto. Z nami je bolnik, ki si je odsekal prste. Gre za umsko prizadetega.«
Iraški vojak je po meni sprehodil avtomatsko puško, s prstom na petelinu in s kopitom ob licu; nato je pomeril v železninarja in njegovega sina. Dva ameriška vojaka sta se drug za drugim približala, oprezno, s pripravljenim orožjem, da nas prerešetata ob najmanjšem drhtljaju. Ostal sem miren, z rokami, dobro vidnimi na volanu. Za menoj se je treslo železninarjevo dihanje.
»Pazi na sina,« sem mu zamrmral. »Pri miru mora biti.«
»Drži gobec!« mi je zarjul Američan, ki se je od kdo ve kod pojavil na moji levi, s puškino cevjo, usmerjeno na moje sence. »Kaj si mu rekel, kolegu?«
»Rekel sem mu, naj ostane ...«
»Shut your gab! Da ne bi, zaveži ...«
Bil je herkulski črnec, oprt na puškomitraljez, oči, belih od besa, in v kotičkih ust mu je brbotala slina. Bil je tako velik, da me je kar osupnilo. Njegovi pozivi so švigali kot rafali, me paralizirali.
»Zakaj se dere?« se je plašil železninar. »Prestrašil bo Sulejmana.«
»Zaveži!« je zalajal iraški vojak, verjetno je bil zraven kot tolmač. »Pri kontroli se ne govori, se ne debatira o ukazih, se ne ugovarja,« je recitiral, kakor da prebira novelo zakona; »treba je biti tiho in ubogati po črki. Razumeš? Mafhum? ... Ti, šofer, boš položil desno roko na okno in z levo boš počasi odprl vrata. Nato boš dal obe roki za glavo in mirno izstopil.«
Za fordom sta se pojavila še dva Američana, ovešena kot vlečna konja, z debelimi protipeščenimi očali na čeladah in štrlečima neprebojnima jopičema. Korak za korakom sta se približevala in merila v nas. Črnski vojak je vpil tako močno, da bi si lahko iztrgal jeziček. Takoj, ko sem na tla položil nogo, me je izvlekel iz avta in me prisilil, da sem pokleknil. Brez upiranja sem se prepustil maltretiranju. Stopil je nazaj in s puško, usmerjeno na zadnje sedeže, ukazal železninarju, naj izstopi.
»Prosim vas, ne kričite. Moj sin je umsko prizadet in strašite ga ...«
Američan ni kaj dosti razumel, kaj mu skuša razložiti železninar; zdel se je razkačen, ker mu nekdo govori v jeziku, ki mu ničesar ne pove, in to ga je še dvakrat bolj razbesnelo. Njegovo dretje me je prebadalo in mi v sklepih sprožilo množico kljuvajočih bolečin. Shut your gab! Zapri gobec, če ne te raznesem ... Roke na glavo ... Vojaki okoli nas niso izgubili izpred oči niti najneznatnejšega trepeta, bili so neomajni in tihi, nekateri skriti za sončnimi očali, ki so jim dajala hudo strašljiv videz, drugi so si izmenjevali zakodirane pomežike, da so ohranjali napetost. Bil sem omrtvičen od puškinih cevi, ki so nas obkrožale; rekli bi, da predstavljajo število okenc, odprtih na pekel; njihova žrela so se mi zdela večja od vulkanskih, pripravljena, da nas pokopljejo pod poplavo lave in krvi. Od vsega sem bil otrpel, pribit na tla, Adamovo jabolko mi je pritiskalo na grlo. Zdaj je izstopil železninar, z rokami na glavi. Tresel se je kakor šiba na vodi. Skušal je ogovoriti iraškega vojaka; na vrh meč mu je pritisnil škorenj in ga prisilil, da je položil koleno na tla. V trenutku, ko se je ameriški vojak namenil k tretjemu potniku, je na Sulejmanovi roki in srajci opazil kri... Moj bog! Kri ščije, je zakričal in se ritensko vzravnal. Ta gnoj je ranjen ... Sulejman je bil prestrašen. Iskal je očeta ... Roke na glavo, roke na glavo, je rohnel Američan in se slinil. Umsko prizadet je, je kričal železninar proti iraškemu vojaku. Sulejman je zdrsnil po zadnjih sedežih in izstopil iz vozila, zbegan. Na bledem obrazu so se mu vrtele belkaste oči. Američan je dajal ukaze kakor pri napadu. Vsak od njegovih krikov me je za kanec bolj pritisnil k tlom. Slišalo se je samo njega, in on je bil, samemu sebi, hrušč celotnega sveta. Nenadoma je Sulejman izpustil svoj krik, prediren, neizmeren, prepoznaven med tisoči apokaliptičnih truščev. Krik je bil tako nenavaden, da je Američan kar okamnel. Železninar ni imel časa, da bi se vrgel na sina, ga zadržal, mu preprečil umik. Sulejman je šinil kakor puščica, naravnost pred sabo, tako hitro, da je Američane kar osupnilo. Pustite ga, da gre stran, je kričal podčastnik. Lahko, da je nabasan z eksplozivom ... Vse puške so zdaj merile v ubežnika. Ne streljajte, je rotil železninar, umsko prizadet je. Don't shoot. He is crazy ... Sulejman je tekel, tekel, s togo hrbtenico, nihajočimi rokami, s telesom, smešno nagnjenim v levo. Že samo po njegovem teku je bilo dobro videti, da ni normalen. Vendar v času vojne pravica do dvoma privilegira vojaško pomoto na škodo treznosti; temu se reče legitimna obramba ... Prvi strel me je pretresel od nog do glave, kakor sunek elektrošoka. Sledila je poplava. Otopel, popolnoma omotičen sem videl celo rajdo curkov prahu, ki so brizgali iz Sulejmanovega hrbta in označevali mesta zadetkov. Vsaka krogla, ki je zadela ubežnika, je skoz in skoz prestrelila tudi mene. Ostro mravljinčenje mi je požiralo meča, nato pa se mi je razlilo po trebuhu. Sulejman je tekel, tekel, komaj kaj omajan od krogel, ki so mu luknjale hrbet. Zraven mene je železninar kričal na vse grlo kot norec, z obrazom v solzah ... Mike! je zalajal podčastnik, ta gnoj nosi neprebojni jopič. Meri v glavo ... V stražarnici je Mike nastavil oko na puškin daljnogled, naravnal muho na merku, zadržal dih in nežno pritisnil na petelina. S prvim poskusom je zadel v črno. Sulejmanova glava je eksplodirala kot melona in na mah zaustavila njegov poblazneli tek. Železninar se je prijel za senca, brezumen, odprtih ust ob zadržanem kriku; gledal je, kako je v daljavi sinovo telo popustilo, podobno kosu blaga, se navpično zgrudilo, stegna na meča, nato trup na stegna, nato razcefrana glava na kolena. Zagrobna tišina je poplavila ravnino. V želodcu se mi je dvignilo; žareča lava mi je vdrla v grlo in brizgnila skozi usta. Dan se je zagrnil ... Nato velik nič.

© Modrijan založba, d. o. o., 2015

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.