Knjiga

Božji otročički

Tatjana Gromača»

prevod: Maja Novak

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 144

vezava: mehka, zavihi

izid: 2014

ISBN: 978-961-241-822-9

redna cena: 14,50 €

modra cena: 13,77 €

vaš prihranek: 0,73 €

na zalogi

Roman Božji otročički sestavljajo fragmentarni dnevniški, z avtoričinim značilnim črnim humorjem prežeti zapisi hčere psihotične matere, ki ima za nameček še to smolo, da je Srbkinja v okolju poosvoboditvene Hrvaške. Vendar knjiga ni le pripoved o posttravmatski usodi neke ženske ne kronika družine, na katero usodno vpliva duševna bolezen enega od članov, saj bolezen posameznika v romanu prerase v metaforo bolezni širše družbe.
Tatjana Gromača je najvidnejša pisateljica nove hrvaške proze, ker je nepodkupljiva, ostra in jedka. Njeno pisavo odlikuje malone groba neposrednost, očiščena sleherne sladkobnosti in mladostnega optimizma. »Nobenega razloga za srečo nima, saj živi v težkih okoliščinah, kakršne poznamo vsi,« je o Gromači zapisal sodobni hrvaški klasik Bora Ćosić, »vendar je lahko ponosna na to, kar ve in zna. Njena najnovejša proza je miniaturno remek delo.«

Slovensko izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Pospešek

Nikjer več ni bilo počasnosti, razen morda v samostanih in duhovnih hramih, pa tudi tam ni bilo svobode. Vsi so se povsod trudili pospeševati, kajti kdor je bil hitrejši in je svoje dolžnosti opravljal tako hitro, kot da bo od pospeška zdaj zdaj razpadel, je bil učinkovit in vzoren in si je zaslužil gospodarjevo plačilo. Samo bodro je bilo treba marširati, kot na vojaški paradi, s prsti tolči po tipkovnici, kot da je z vsakim naslednjim udarcem mogoče za vedno uničiti sleherno črko, podivjano izstavljati račune, pisati recepte in pritiskati žige tako hitro, da se je zdelo, da bi roka rada skočila iz ramenskega sklepa.

Svet se je spremenil v strogo organiziran vojaški garnizon, znotraj katerega so sicer res krožili tudi nekateri dezerterji in tihotapci mamil, orožja, ljudi in človeških organov, a tudi na teh področjih so vladala pravila. Spontanost je povsod izginila, saj je vse težilo k temu, da bi se uresničile prerokbe iz futurističnih romanov, po katerih bodo ljudje nekega dne postali roboti. In ta dan je prišel. Neopazno.

Pri tem smo veliko prihranili, saj ni bilo treba zapravljati kupov denarja za proizvodnjo pravih robotov, ko pa je človeški rod pokazal, kako dobro se zna prilagoditi vsesplošnemu idealu »robota«, ki ni le mehaničen človek togega telesa in brez duše, ne samo delaven, natančen in učinkovit kot najboljši robot – če je le dober, seveda – temveč je po svojem bistvu tudi to, kar je robot v resnici, če mu v imenu odvzameš zadnji dve črki: rob, suženj.

Svobodnih ljudi ni bilo, vsi so živeli po diktatu, ki so ga povsod oddajali veliki ekrani, svetlobni napisi, displayi, kamere, ki vsemu sledijo in vse snemajo, naprave, ki berejo človeške misli, TV-sprejemniki in radijski sprejemniki, računalniške postaje in časopisne redakcije. Nihče ni bil svoboden, vsi so tičali v pasti, celo tisti, ki si tega niso želeli. Svobode ni bilo nikjer, saj so človeške možgane zavzeto prali z močnimi curki, vsakemu posebej, že od najrosnejših let. Vse je bilo povsem in v vsem tako kot pri Orwellu, le da mogoče še stokrat huje.

© Modrijan založba, d. o. o., 2014

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.