E-novice

Knjiga

Čeprav seveda

Zoran Hočevar»

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 128

vezava: mehka, zavihi

izid: 10. maj 2019

ISBN: 978-961-287-115-4

redna cena: 16,90 €

modra cena: 16,90 €

na zalogi

Čeprav seveda je psevdoresna razprava oziroma esej – z literarnimi pretenzijami. V njem Hočevar ljudi razdeli na manjšince in večince, na umetnike in ustvarjalce na eni strani in »navaden folk« na drugi, kar je storil že v knjigi z naslovom Tole zdaj (Modrijan, 2018). Vendar ker je to tam opravil, kot zapiše, bolj mimogrede, tu oboje postavi pod precej natančen mikroskop, a kajpada, kot zna, z znatno dozo upesnjenega humorja: »Bržda smo umetniki dejansko nekaj boljšega v primerjavi z ostalim folkom, saj priznajte, ali bi sicer obstajalo na svetu kaj sublimnejšega od pletenke šmarnice na eks.«
Atmosfera spisa je torej podobna kot v Hočevarjevih prejšnjih delih, po vsebini pa knjiga ni »le« esej, kajti v njej je natresenih kar nekaj zgodbic iz življenja ali stvarnih ali izmišljenih umetnikov – pa tudi običajnežev.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

A veste, jaz sem pravzaprav že po vesolju znan kot prilično zabit osebek. Nimam praktično nobene izobrazbe. Komaj kaj mi je šlo v betico, matematika pa niti malo ne. Medtem ko drugi, in to čist vsi sošolci ...
Uh, saj to je tisto, kar me muči. Neverjetno, vam povem, kako lahkotno in brezhibno so opravljali celo z najbolj zapletenimi enačbami! Zame so bili koreni, sinusi in kosinusi čista mistika. Samo pri telovadbi sem bil relativno dober. Vendar mi je kljub temu uspelo nekaj. Že po drugem letniku gimnazije so me sprejeli na en faks. Tako sem vidite, zajebal genije. Morali so še naprej sedet v tistihle klopeh ko zadnji repetenti.
Super? Eh, malenkost. Tisti faks je bil zgolj likovna akademija. Ni pomembno. Pozabite. Vzemite pa na znanje informacijo, ki zdaj sledi.
Pred kakim letom sem sošolca iz gimnazije, Mariniča, odličnega učenca, ki je tudi maturiral z oceno pet in ki je potem v roku diplomiral na kar dveh zaresnih fakultetah, povprašal, česa neki sestavine so bili vsi oni koti in so-koti, torej sinusi in kosinusi, kaj je s tistimi izrazi ali pripomočki, pa še logaritmi, pravzaprav izračunaval ... Veste, kaj mi je povedal?
»Pojma nimam.«
Si predstavljate? Brez količkaj napora, tako rekoč z enim prstom, čist pravilno reševat docela znanstveniško enigmatiko, pri tem pa niti slutit ne, za kaj sploh gre ...
Saj tega ni bil zmožen niti nečloveško brihtni Gauss nekoč, a veste, ki je komaj sedemleten v sekundi čist na pamet izračunal, da s seštevkom vseh številk do sto dobimo ... kaj bi vi dejali ... koliko? ...
Pet tisoč petdeset.
Madonca, neverjetno. In če nadaljujem ... prav tako pa niti matematiki in fiziki današnjih dni, ki načrtujejo poti vesoljskih ladij in preračunavajo najboljše možnosti za njih letenje in pristanek na celo neskončno daleč se nahajajočih točkah! Le še nekaj let, pa bomo po zaslugi njih na drugi strani galaksije obiskali globus take velikosti in sestave, kot je naš. In mi, ljudje, nahajajoči se naposled tam in bogve kje še ...
Ups, zaneslo me je. Ampak razumljivo. Jaz sem namreč kljub zarukanosti neomajen zagovornik znanosti in sploh človeškega napredovanja na vseh poljih, ne le njivi. Prav zato se mi zdi nepojmljivo, da večina vas, nedvomnih genijev, sposobnih v momentu rešit najzahtevnejši račun, dandanes pridno odrajtuje komajda omembe vredne službe, tolikanj brezvezne, da, ko pride petek, že ob dvanajstih zdrvi domov porabljat sile za soboto in nedeljo, poglavitna dneva tedna in življenja vobče, rezervirana za stikanje po kramarijah, zbiranju okoli žara, tankanju poceni pira in pomenkovanju, med katerim se hvalisa še posebno s takim čim, kar je dejansko le ovira za razvoj, denimo barvanjem ograje.
Meni se to zdi pa res enigma, to šele. Na vašem mestu bi jaz, najsi sem kreten, obračal ob čevapčičih vsaj še rubikovo kocko. Ne, pardonči, vi jo itak mahoma sestavite, v par sekundah, ni več tudi aktualna ne, ker internet ponuja stotine še težjih igric. Težjih zame, jasno. Jaz sem v sudokuju, na primer, kar uspešen, toda numere tako imenovanih vražjih, najmanj tisočih do tega dne, če ne še več, sem bil do konca in pravilno razpostavil komaj tri. In še te popolnoma naključno, s poskušanjem na slepo.
A z nečim se pa vendarle ponašam. Širom je poznano, da je matematika izvrstno sredstvo za razvijanje sposobnosti abstraktnega dojemanja/podajanja stvari. In zdaj, če vam povem, da sem edini jaz iz svoje generacije izdelal ne zgolj eno, marveč najmanj šestdeset abstraktnih slik, in to priznanih kot odličnih s strani celo Mariniča, me zdaj kajpada zanima, kaj si mislite o tem.
Prav nič, ker cenim predvsem nekdanje mojstre. Slike starih so izjemno lepe in vsebinsko polne ter v tehničnem pogledu dovršene, predvsem pa je očitno, da so se nekoč umetniki zelo potrudili! Ogromno dela je bilo vloženega v vsake vrste umetnino, medtem ko danes ...
Točno, danes delamo vse preveč na brž. No, jaz glih ne. Na temle tekstu, najsi prilično obskurnem, delam že domala leto dni – a kje sem! Komaj malo dlje od polovice! Vam pa kljub temu (če ne mogoče prav zato) predlagam, da se midva kot Slovenca nekaj zmeniva o pravi ceni te pri nas domala klečeplazno čislane lastnosti, delavnosti.
Jaz sicer občasno menim, da bi bil bolj srečen, če bi ne počel čist nič, navkljub temu pa vsake toliko kaj naredim. A veste, moja vera se vrti okoli mene kot boga, ki je sposoben sem pa tja izdelat iz mrtvine nekaj živega po videzu. Zares mrtvina ste pa vi, na videz živi stvori, toda taki z zatavšanim potencialom. Tukajšnjim primerkom sem celo hvaležen za obstoj, ker so, ker ste – čeprav seveda nehote – privlačna snov. Oziroma obratno. Zoprni ste do te mere, da je enostavno nemogoče švignit mimo. Meni še posebno ne, ker točno ta mentaliteta me v glavnem zaposluje. Taka pridna, praktično brez pavze zasopihana, brzeča ko mravljinci, a brez količkaj verjetja v sposobnosti, ki jih imate.
Rečem vam, še več, da niti v Boga, ki je ustvaril svet, ki biva večno in povsod in potemtakem tudi v človeku, ne verjamete zelo. Od kod sicer ta nuja, ta potreba, da celo na gamsom stežka dosegljivih kotah izgrajujete svetišča iz klesanih kvadrov. Križ kot bojda Bogu dopadljivo znamenje pa tod stoji na malone vsakem griču. In to kljub temu, da so nas pokristjanili na silo. Mater, kakšne riti ste, bi revsnil Praslovan, a kaj ko nič ne more, zakopali ste ga nekam. To vse pa zgolj zato, da bi vas Kriščev ata ja obrajtal kot uslužne, pridne in pohlevne, vredne tega, da mu, ko se boste enkrat znašli v nebesih, strežete pri mizi in pobrišete za njim.
Brez dvoma bo tako, a sprejmite na znanje tudi dejstvo, da je Bog, kot sleherni gospod, zelo nezaupljiv do klečeplazniško usmerjenih faranov. Resda se Dotični rad mudi po gorah, in dejansko, ni ga nemogoče srečat, vendar boste naleteli nanj samo med skrajnimi lenuhi.
Ne! Saj to ne more biti res!
Pa če vam pravim. Jaz osebno sem ga ne le srečal, marveč sem celo poklepetal z njim. Pravilneje, On sam se je ponižal k pogovoru z menoj. Tako. In če vas stvar zanima ...
Kaj sprašujem. Itak je že skrajni čas za štorijo z nekaj sporočilnosti.

© Modrijan založba, d. o. o., 2019

Poglejte tudi

na vrh strani

Tole zdaj »

Zoran Hočevar »

Hočevarjev roman Tole zdaj je, kot pravi pisatelj, poročilo o »tem zdaj«, o razmerah v današnjem svetu, predvsem pa o tem, kaj se godi okoli njega, kaj vse ga moti in ovira, tačas ko sestavlja svoj raport. Obenem ima pisatelj, kot sam pravi, tudi ta problem: tokrat se je prvič znašel v vlogi pripovedovalca in osrednjega junaka, pa je potemtakem dolžan razviti lasten literarni jezik. Kar ne bo lahko, saj se, ko je med ljudmi, izraža z besedami oziroma se pogovarja le tedaj, ko je zares kaj intrigantnega na programu. A pisatelj, če bi rad bil čitan, pravi, bi moral ja že zdavnaj prakticirati svoj jezik, zanj značilen, in tekoč obenem: »Iz potrebe po osebnem slogu sem stvaritev pisal malone v verzih, ritmizirano, vendar s preobiljem tujk in nizke govorice.«

več »