Knjiga

Domov

Tahar Ben Jelloun»

prevod: Suzana Koncut

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 128

vezava: mehka, zavihi

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-595-2

redna cena: 19,70 €

modra cena: 18,71 €

vaš prihranek: 0,99 €

na zalogi

Domov je zgodba priseljenskega delavca Mohameda, ki je po štiridesetih letih marljivega dela v Franciji tik pred upokojitvijo, ki se je prav nič ne veseli, saj ne zna zapustiti svoje delavnice. V nelagodju pred novim položajem dela nekakšen pregled svojega življenja in med množico spominov se vpletajo njegovi razmisleki pobožnega muslimana, ki ne mara fanatičnih skrajnosti; ki ga skrbi stopnjevanje nasilja v priseljenskih predmestjih; in ki se sprašuje o svojih otrocih, ki so prevzeli francosko nacionalnost, si »pofrancozili« imena in jih ne zanimajo več maroške korenine in tradicija. Nazadnje se odloči, da se vrne v rodno vas, kjer namerava zgraditi hišo, dovolj veliko za vso njegovo družino. Ko se mu zdi pripravljena, povabi svoje otroke in začne čakati na njihov prihod, a nihče ne pride. V fantastičnem koncu se polagoma začne kot kak beckettovski lik pogrezati v zemljo pred hišo, kjer umre, vaščani pa ga razglasijo za svetnika, ki ga je ubila »pokojnina«.
Delo je romaneskno nadaljevanje Ben Jellounovega eseja »La plus haute des solitudes«, v katerem je leta 1977 s sociološkega vidika obravnaval položaj priseljenskih magrebskih delavcev v Franciji.

Izdano s podporo Programa pomoči pri izdaji knjig, ki ga izvajata Culturesfrance/francosko Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve ter Francoski inštitut Charles Nodier v Ljubljani.

Preberite odlomek

na vrh strani

Prav te besede ni hotel slišati, te besede, ki je zvenela kakor obsodba, te besede, napovedujoče usodni datum, ki bi ga sam najraje odložil, kolikor se le da daleč. Ni bila smrt, bilo je nekaj, kar je bilo blizu smrti. To ni imelo nobene zveze z Meko. Tako zelo se je bal tega dne, tega trenutka. Ni šlo za potovanje, letovanje, za dolg in lep sprehod po Medini zunaj uradnega romarskega obdobja, ne, glas mu je naznanjal nekaj točno določenega, dokončnega, nepovratnega. Konec dela, prekinitev ritma, privzetega pred štiridesetimi leti, spremembo navad, konec vstajanja ob petih zjutraj, nič več sive delovne obleke, prilagajanje novemu življenju, menjavo kože, miselnosti, okrnitev starih navad, ki so bile zanj kot bergle, ki so mu služile kot oporišča, konec dela, torej privajanje na prijetni dolgčas, privajanje na brezdelje, brez pogrezanja v žalost. Delo ga morda ni osrečevalo, vendar ga je zaposlovalo, da mu ni bilo treba misliti. Strah, da bo moral plezati na gore, na kamnite piramide, strah, da bo zgrmel v globeli absurda, strah, da se bo moral soočiti z vsemi svojimi otroki, nad katerimi ni imel več nobene avtoritete, strah, da bo moral sprejeti življenje, v katerem ni imel več skoraj ničesar v oblasti. Živel je v rutini, na tisti dolgi ravni črti, ki je ni nič odvračalo vstran ali je zabrisovalo. Navadil se je na to in ni hotel ničesar spreminjati, nič drugega ni hotel. Vse se mu je zdelo težko, zapleteno, vedel je, da ni pripravljen na spopade, na boj. Nikoli se ni pretepal, tudi kot otrok je stal ob strani, gledal je, kako se drugi tepejo, nato se je izmuznil in se spraševal, čemu neki toliko nasilja v tem od Boga pozabljenem kraju, tako daleč od mesta. Delo mu je odganjalo take misli. Ponoči je računal, da bo zaradi utrujenosti mišic hitro zaspal in se izognil tisti velikanski gori, ki ni nehala rasti. Včasih je k njemu prihajala sredi grmenja, zrušila se mu je na hrbet in ga pokopala. Videl je, kako se na njegovem telesu grmadi težko kamenje, da ni mogel dihati in da se ni bil zmožen premakniti in se braniti. Ni ga bolelo, samo oviralo ga je, mu bilo v napoto. Gora se je umaknila in ga pustila kakor mrtvega, potem je vstal, popil velik kozarec vode in v kuhinji počakal na zoro. Da bi se zaposlil, je včasih pomil tla, ki so bila čista, linolej, na katerem je bil naslikan parket, zdrgnil ga je z vlažno krpo, pospravil majhno shrambo za živila, odprl hladilnik in si vtisnil v spomin, kaj manjka, pripravil si je čaj in strmel v nebo, čakajoč na prvi jutranji svit. Ni si mislil, da bo sekira tako hitro in tako surovo zarezala. Bil je omamljen, nekoliko izgubljen. Že ga je zajela potrtost, saj se ni mogel izogniti upokojitvi ali panzjonu, kot je sam govoril. Naj so ga otroci še tako popravljali, je še naprej govoril »panzjon« namesto upokojitev ali vsaj penzijon. To je bil neviden sovražnik, dvoumen sovražnik, ki je bil za ene res sinonim svobode, a zanj je bil sinonim za konec življenja. Natanko to. Konec vsega.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011

Poglejte tudi

na vrh strani

Sveta noč »

Tahar Ben Jelloun »

Zgodba pripoveduje o Ahmedu-Zahri, osmi hčeri v hiši brez moškega potomca, ki jo oče, da bi si zagotovil naslednika, ob rojstvu razglasi za sina. Ahmed-Zahra šele po očetovi smrti začne odkrivati svojo žensko naravo in se tako znajde razpeta med dve identiteti, med videz in resnico.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.