Knjiga

Hitreje ko grem, manj me je

Kjersti Annesdatter Skomsvold»

prevod: Jana Kocjan

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 128

vezava: mehka, zavihi

izid: 30. 5. 2015

ISBN: 978-961-241-893-9

redna cena: 14,50 €

modra cena: 13,77 €

vaš prihranek: 0,73 €

na zalogi

V romanu Hitreje ko grem, manj me je vse poteka v nasprotni smeri od pričakovanega – z izjemo tistega, čemur radi rečemo severnjaški humor, če seveda vemo, da beremo norveško pisateljico. Ostarela Mathea Martinsen je brez družabnih stikov, ne zgodi se ji nič takega, kar pripisujemo hektično naravnanemu življenju, njen edini stik s svetom sta televizijska oddaja s priljubljenim norveškim novinarjem Einarjem Lundejem in obisk trgovine, srčika njenega življenja pa mož ter soočanje s smrtjo. Tudi obupani poskus, ko zbere moči in se odpravi na srečanje v dom za ostarele, da bi našla bližino, se izjalovi.
Vendar ta »nič« še zdaleč ni prazen. Kot rahla, mehka pletenina – in beseda tu ni naključna, pletenje je poleg iskanja rim glavna Mathejina dejavnost – se pred bralcem sestavlja pretresljiva usoda človeka, ki skozi svoj (p)osebni filter izrisuje ne le lastno podobo, ampak tudi ključne stvari, ki zadevajo vsakogar: osamljenost, ljubezen in smrt. Izoliranost, bi lahko sklepali, res pomeni izgubo stika s svetom, obenem pa tudi nekakšno nasprotje temu – kot bi razvijala posebne čute, s katerimi svet lahko dojamemo še preveč jasno. V tem dojemanju so zajete plasti, ki jih pisateljica mojstrsko lovi in prepleta: toplina, odtujenost, žalost in humor.
Roman, skratka, ki je obenem strašen in smešen, njegova tragikomičnost pa zadene v srce.

Prevod knjige je finančno podprla fundacija NORLA (Norwegian Literature Abroad).

Preberite odlomek

na vrh strani

Starci si podajajo vedra s srečkami in ven vlečejo rožnate, modre in rumene listke, ki jih polagajo na mizo pred sabo. Vsak ima svoj teritorij, nekateri ga za vsak slučaj od soseda ločijo s torbico. Meni je najbolj zanimivo, kako blizu zelenim oprijetim hlačam sedim. Ko se primaknem, začutim vonj pralnega praška, in glavo bi najraje naslonila ob prijeten material in zajokala, ne vem, zakaj bi rada jokala. V tistem pa ženska reče, da se bo zdaj začelo žrebanje: »Zdaj se moramo vsi zbrati.« Vzravnam se. Z moje mize vzame čipkast prt in ga pokaže občinstvu. »Srečni dobitnik je ...« reče in iz posode potegne listek, »Z- štiriintrideset, Zimbabve tri štiri.« Preteče nekaj živčnih sekund, potem pa se s krikom oglasi neki skoraj prozoren moški, jaz pa se sprašujem, kako se lahko nekdo tik pred smrtjo veseli čipkastega prta. Izžreba se Burkina Faso petinštirideset in tako se nadaljuje, dokler se večina afriškega kontinenta ne prekrije in se ne porazdeli vsa krama. Miza pred mano se izprazni. »Samo še en dobitek je,« reče ženska. Postane mi vroče, ker mislim, da je s tem mislila name. A potem k sebi potegne mojo jopico, podrži jo pred sabo. »Tale jopica je malo posebna,« reče, potem ko jo dobro pregleda. »Izgleda, da je spletena iz trakov za ušesa.«
Vedno bolj se pogrezam v tla, vse okrog mene je nejasno in tesno, in ko končno spet pridem na površje, da bi zajela zrak in nekaj rekla, je prepozno. Dobitnik je že izžreban. V istem hipu neki moški pove, da so vrata stranišča že pol ure zaklenjena in da se, ko trka, nihče ne oglasi. »Mogoče je kap,« reče ženska z dobitno srečko, medtem ko mojo jopico tlači v platneno vrečko, in vsi se vznemirijo.

Most za pešce prečkam z bolečino v srcu. Če imam prazen želodec, me zmeraj zagrabi bolečina, za rebri me stisne, poleg tega ugotavljam, da mi je jopica pomenila več, kot sem si mislila, ko je bila še moja. Potem spet zagledam Rolfov hrbet. Pa daj mi že enkrat mir, si mislim. Njegova prisotnost me spominja zgolj na mojo lastno nesposobnost. Vseeno se ne morem načuditi, kako je mogoče, da spet hodi pred mano. Nisem videla, da bi zapustil srečanje. Mogoče se tudi on ni zabaval, mogoče je katera izmed srečk zadela njegova očala.
Moje noge pospešijo. Vem, da je to moj zadnji poskus.
Dohitim ga ob strani in se osredotočim na to, kar je ostalo od moje socialne inteligence. »Oprostite, ali veste, koliko je ura?« vprašam, a Rolf sploh ne reagira. Vem, kaj je treba. Mathea Martinsen ni dovolj. Biti moram Einar Lunde, vsi gledajo Einarja Lundeja.
Rolfa potrepljam po ramenu. »Oprostite, z norveške televizije sem,« rečem. »A vam lahko zastavim nekaj vprašanj?«
Hojca zariba po asfaltu. »Za kaj pa gre?« vpraša Rolf.
Zmedem se in ne vem, kaj naj odgovorim. Takoj mi je jasno, da nima smisla, da bi bila midva prijatelja. Mathea Martinsen je tista, ki potrebuje prijatelje. V resnici je pozornost, ki sem jo vzbudila, enako nesmiselna kot razmnoževalni cikel bananovca, ampak zdaj, ko me Rolf vprašujoče gleda, ne morem tako mutasto stati. Edino, kar bi Mathei Martinsen lahko pomagalo, je, da bi ji kdo povedal, kako bi lahko umrla.
Dvignem desno roko s stisnjeno pestjo, da je videti, kot da držim mikrofon. »Ein, zwei, ein, zwei,« rečem in po njem potrkam z levim kazalcem. Vem, da je Einarju Lundeju veliko lažje komunicirati z ljudmi kot meni, in potem se odkašljam.
»Ali ste se sprijaznili s smrtjo?« vprašam in mikrofon pomolim pred Rolfa.
Rolf me dolgo gleda, skoraj neprijetno postaja.
»Oh,« reče in se razgleda naokrog, očitno išče mojo skrito kamero. »Zdaj mi je jasno.«
Nagne se naprej. »Na smrt sem pripravljen kot le kaj,« reče in se v mikrofon na kratko zasmeji, tako da nanj pade nekaj kapljic sline.
Z rokavom obleke jih odstranim.
»Pa vas ni strah?« vprašam.
»Veliko bolj me je strah živeti kot umreti,« reče. »Ko je človek tako star kot jaz, ga smrti neha biti strah.«
Ne vprašam, koliko je star, kaj, če je leto dni mlajši od mene.
»Če povem po resnici,« nadaljuje, »že komaj čakam, da bo vsega skupaj konec. Vse, kar sem imel, sem oddal, z izjemo najbolj nujnega, in če bi zdaj tukaj udarila strela, bi zavpil: Pridi in me poberi, jaz sem pripravljen!«
»V tem primeru bi lahko bili razočarani,« rečem. »Tik ob strelovodu stojite.«
Rolf se spet mežikaje razgleda, potem pa se odkašlja. »Zdaj pa moram iti,« reče. »Da ne zamudim zdravnika, zaradi tega sem moral predčasno zapustiti dom za ostarele, kjer sem se tako prijetno zabaval, vsak teden moram namreč na merjenje pritiska. Visok pritisk je za nas stare nevaren, veste.«
Kaj naj še rečem drugega, kot da je bil ta dan zame daleč preveč. Ko se moj zadnji poskus odrola naprej, imam vsega skupaj dovolj. In ne morem jokati. Zato tečem. Tečem, kolikor hitro morem, mimo Rolfa čez most in navzgor proti gozdičku.

© Modrijan založba, d. o. o., 2015

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.