Knjiga

Neroda

Alexandre Seurat»

prevod: Saša Jerele

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 120

vezava: mehka, zavihi

izid: 16. 2. 2017

ISBN: 978-961-241-990-5

redna cena: 14,90 €

modra cena: 14,90 €

na zalogi

Roman Neroda se, čeprav je povsem avtonomno leposlovno delo, naslanja na pričevanja v medijsko razvpitem procesu Marine Sabatier. V njem sta bila starša trpinčene deklice leta 2012 obsojena na tridesetletno zaporno kazen. Sojenje je razgalilo številne hibe v delovanju in povezanosti pristojnih institucij, zlasti služb socialnega varstva in državnega tožilstva, pa tudi temeljno nemoč družbe pri razkrivanju specifičnih zlorab. Zastavilo je torej nekatera vprašanja, s kakršnimi se že nekaj časa ukvarjamo tudi pri nas.
Pisatelj zlorabljeno deklico, ki v romanu dobi ime Diana, postavi v fokus, čeprav ji ne da glasu – o njej vse izvemo le iz »druge roke«. Sledimo pričevanjem različnih oseb, s katerimi je bila v stikih, sprva predvsem bližnjih (stara mama, teta, brat), zatem pa se vrsti vse več izjav pedagoškega, medicinskega in drugega strokovnega osebja. Zgodba se tako razvija od pogleda »od znotraj«, ki spremlja življenje Diane in njenih staršev v družinskem kontekstu, k pogledu »od zunaj« ter od zgolj slutenj o nasilju med štirimi stenami preko vse oprijemljivejših dejstev do tragičnega konca.
Zaradi izvirnega pripovednega načina zgodba učinkuje kot sodni dosje, v katerem so zbrana pričevanja, po katerih brska bralec-preiskovalec, ki se mu po koščkih razkrivajo vse hujše razsežnosti »primera«. Dosje govori ne le o posamičnih videnjih dogodkov, ampak tudi o usodnem spletu okoliščin, ki je pripomogel k njihovemu poteku. Čeprav so vse »priče« slutile resnico in čeprav so deklici želele pomagati, pa kot po ključu svojstvene hamartije v duhu grške tragedije nič ne prinese razrešitve. Kljub dobrim namenom ostaja Diana v svoji stiski povsem izolirana in prepuščena sama sebi, kar pisatelj mimo vsakršne patetike in senzacionalizma pretresljivo poustvari tudi na ravni pripovedne forme.

Delo je izšlo s podporo Programov pomoči pri izdaji knjig, ki jih izvaja Francoski inštitut.

Preberite odlomek

na vrh strani

UČITELJICA
Na sestanek nista prišla v dvoje – prišlo jih je vseh šest, prišla sta z vsemi svojimi otroki. Na vrata sta potrkala v spremstvu družine, z nasmeškom, nališpana, kot da prihajata na sprejem, prisrčna, otrokom sta naročila, naj gospem iz Dianine šole vljudno voščijo dober dan. Kakor da je bil njun cilj pokazati družino v kompletu, se postaviti z domnevno družinsko srečo, ki ju bo ubranila pred našimi podtikanji, pred našimi ocenami, pred našimi dvomi. Diana se je, obkrožena z domačimi, smehljala in se pretvarjala, da je ponosna, da je v središču vsega tega – kot da bi bila res v središču vsega tega –, in nemara se sploh ni pretvarjala, morda je bila res ponosna. Ob njej je bil Arthur, zadržan, odgovarjal je na naša vprašanja, a hkrati prežal na to, kaj bosta rekla starša, sledil navodilom, ki jih je prav gotovo dobil. Vse skupaj me je silno hitro potrlo.

BRAT
Občutek sem imel, da me bo Dianina učiteljica oštela, strogo me je gledala. Nikogar nisem za nič prosil, to je bila Dianina, ne moja stvar. Zakaj so sploh hoteli, da sem zraven? Ko so me vprašali, kar jih je zanimalo, sem rekel, da se pričkam s sestro in da je Diana zelo nerodna, ker sem pač dobro vedel, da moram reči natančno to. Jaz sem hotel samo, da me pustijo na miru.

UČITELJICA
Dianina mati je stiskala k sebi novorojenčka: ob tem postavljanju z materinstvom, s katerim sta hotela doseči, da bi pustili Dianine težave ob strani, treba je namreč razumeti družinsko dinamiko, v katero je, sta rekla, vključena Diana – ob tem postavljanju mi je šlo na bruhanje. Jasno mi je bilo, da nam svojo številno družino, ki je žarela od zadovoljstva in se smehljala, razkazujeta zato, ker skušata pomiriti vest tistih, ki si mislijo, Bo že držalo, če pravite, da so z Diano težave, ampak poglejte druge otroke, tem ni videti, da bi bili trpinčeni, tistih, ki pravijo, Pa predpostavimo, da je Diana žrtev surovega ravnanja, ampak kako ob tem pojasniti dejstvo, da zlorabljajo samo njo? Videla sem, da prihaja šolska zdravnica s svojo zdravo pametjo, s svojo naklonjenostjo do jasno razvidnega, vendar nisem vedela, kako naj se iz tega izmotam. In ravnateljičini pomilovanja vredni pozivi, Tukaj smo zaradi Diane, so zadevali ob zid sladkobne vljudnosti, zacementiranega z brezsramnim zanikanjem. V zvezi z dolgo odsotnostjo v novembru je Dianin oče govoril o konjunktivitisu, rekel je, da je imela alergično reakcijo zaradi imunske bolezni, zaradi katere jo zdravijo že leta, in šolska zdravnica ni postavila nobenih vprašanj. In pljučnica? Pljučnica, je rekla mati, je bila prej, prvih štirinajst dni, kot so dokazovala tudi zdravniška potrdila (in to je bilo res), zaplet, ki je bil prav tako povezan s padcem imunske odpornosti, in dodala je, zapleteno je, ko bi le vedeli. Gledala sem Diano, želela sem si, da bi spregovorila, ampak sem vedela, da ne bo, zlasti ne tukaj in ne v teh okoliščinah. Samo smehljala se je, lepo mirna in pridna, si vidno prizadevala, da bi naredila kar najboljši vtis, da bi vsem ugajala. Dogovorili smo se za ponovni obisk pri šolski zdravnici, da bi se prepričali o napredku zdravljenja. Sestanek je počasi obtičal, nihče ni mogel storiti ničesar, obenem je nelagodje naraščalo. Potem je ravnateljica skušala povedati nekaj besed, za katere si je najbrž želela, da bi zvenele resno: da nas Dianino zdravje skrbi v najvišji možni meri, da bomo v prihodnosti skrajno pozorni in da bomo pazili, ker je to naša dolžnost, da ne bo nobenega incidenta, ki bi lahko škodil Dianinemu zdravju in oviral nemoten potek njenega šolanja. Nastala je kratka tišina, ravnateljica je vstala, vstala sta tudi onadva in ji segla v roko ter se ji zahvalila, rekla sta, da ju zelo veseli slišati, da je Diana v tako dobrih rokah, da sta pomirjena ob zavesti, da je osebje te šole tako profesionalno, tako pozorno. In roko sta prišla stisnit tudi nama, prav res sta bila videti zadovoljna, prisrčna in zelo vljudna, in šolska zdravnica se jima je smehljala.

RAVNATELJICA
V dneh po sestanku sem bila bolna od skrbi: jasno sem videla, kaj bi morala takrat storiti, morala bi reči, Otroci ostanejo zunaj, morala bi naročiti eni od pomočnic, naj ostane z njimi, medtem ko se bomo me pogovarjale s staršema. Vendar sta me presenetila, me vrgla iz tira s svojo navidezno vljudnostjo, lažno zadržanostjo in spontanostjo – videti je bilo, kot da ne obvladujeta družbenih pravil, v resnici pa sta jih vsa zaobšla. Po sestanku je šolska zdravnica zatrdila, da se ji zdi Dianino stanje združljivo z boleznijo. Dogovorili sva se, da se dobi z očetom in ga natančneje izpraša, zato naj bi kmalu izvedeli kaj več. Ampak kadar sem srečala Dianino učiteljico, mi je bilo ob njenem molku nelagodno, govorila sem ji, Stvari so stekle, pomirite se, zdaj je vsa ekipa na nogah in se trudi za Diano, vendar me ni gledala v oči, ni mi odgovarjala. Pritisnila sem na šolsko zdravnico, naj čim prej ukrepa.

© Modrijan založba, d. o. o., 2017

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.