Knjiga

Norma

Marjan Žiberna»

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 232

vezava: mehka, zavihi

izid: 10. 2. 2015

ISBN: 978-961-241-875-5

redna cena: 13,50 €

modra cena: 12,82 €

vaš prihranek: 0,68 €

na zalogi

Roman Norma je prvoosebna pripoved atleta – tekača v zatonu, ki zaradi nenadne bolezni pristane v bolnišnici. Po odpustitvi spremeni način življenja in začne načrtno trenirati v želji, da bi dosegel olimpijsko normo. Zaradi ljubezni do ženske, ki jo je srečal med bivanjem v bolnišnici, se mu tudi maratonska olimpijska norma zazdi dosegljiva. Skozi pripoved se razkrije nenavadna ljubezenska zgodba, napajana z nerazčiščeno bolečino iz preteklosti, vprašanje, koliko smo pripravljeni tvegati, da bi dosegli, kar si želimo že od mladih nog, in navsezadnje junakov tek ne le skozi ciljno črto, ampak tudi skozi življenje.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

»Norma! Norma!« sem zavpil, se sklonil nadnjo, jo prijel za rame in se v zadnjem trenutku zadržal, da je nisem začel stresati. »Je vse v redu s tabo?« sem vprašal. V svojem glasu sem slišal paniko.
Začela se je obračati k meni, z rokami tipajoč za oporo. Njen obraz je bil skremžen od bolečine, na desnem licu je začela iz odrgnine pronicati kri.
»Ja, v redu sem,« je rekla čez trenutek, trudeč se, da ne bi stokala od bolečine. »Samo noga je fuč,« je namignila proti svoji desni nogi. »Zasukalo mi je gleženj, mislim, da imam nategnjene stranske vezi, nič drugega. Že dolgo imam težave z njimi.«
»Kaj pa to?« sem pokazal na njeno lice.
»Zgleda, da sem se malo podrgnila,« je rekla, tipajoč se z orokavičeno roko po obrazu. »Zaenkrat sploh nič ne čutim.«
»Hvala bogu!« sem rekel z velikim olajšanjem.
Prestopil sem se do vijaka, ki jo je zadržal, in zavrtal še enega. Nato sem se spustil do varovališča, skopal nad njim v snegu poličko in jo, drsečo po hrbtu, počasi spustil do nje. Sedla je, z desno nogo iztegnjeno predse, preizkušajoč, če je ni morda skupila bolj, kot se ji je v prvem trenutku zdelo. Iz nahrbtnika sem potegnil čutaro s čajem in naklofen ter ji oboje pomolil z besedami: »Kolegica, to vam predpisuje kolega, specialist za to in ono.«
Njen obraz je izdajal bolečino, a se je nasmehnila in sprejela ponujeno, sam pa sem ji začel previdno sezuvati čevelj s poškodovane noge. Nato sem ji snel še nogavico in ji začel s kepo snega masirati gleženj. Stokala je, a vsakič, ko sem prenehal, je rekla, naj nadaljujem.
»Oprosti,« je rekla. »Sama sem kriva. Ravno sem dvignila glavo, ko mi je v obraz priletel sneg. Reagirala sem, kot da ne bi še nikoli plezala. Začela sem si čistiti obraz in me je odneslo.«
»Samo da si v enem kosu,« sem rekel, »če že nisi čisto zdrava.«
»Bom že, če mi boš lahko pomagal,« se ni strinjala, ko sem rekel, da bom poklical reševalce.
»Kaj pa naj?« sem rekel. »A imam kakšno izbiro?«
Prejšnja prestrašenost me je minila in za videz sproščenosti se mi ni bilo treba več tako truditi kot pred nekaj trenutki, ko sem ji dal tableto proti bolečinam.
Poškodovano nogo sem ji, obuto le v nogavico, zavil v svoj flis in nato še v tanko tekaško vetrovko, ki sem jo imel v nahrbtniku, potem pa to nerodno obvezo s prusikom povezal nad gležnjem. Malo zatem sem jo začel počasi spuščati. Sede je drsela po zasneženi grapi in pazila na svojo poškodovano nogo, jaz pa sem popuščal vrv.
Potem sem tekal gor in dol po grapi, zavrtoval in pobiral vijake, varoval na že urejenih varovališčih in jo počasi spuščal. Po snegu je šlo brez težav, na mestih, kjer je skalo prekrival led, pa ni bilo tako enostavno. Morala se je obrniti z obrazom proti skali in si pomagati z bajlama, pri tem pa paziti na svojo razbolelo nogo. Tu in tam se ji je obraz spačil od bolečine, a je vselej zbrala pogum in se, ko je videla, da jo gledam, nasmehnila. V treh urah sva bila na izhodišču pod grapo. Kljub hladnemu dnevu in čeprav sem bil brez flisa, je od mene puhtelo.
A do avtomobila je bil še lep kos poti. V običajnih razmerah bi z njo opravila v pol ure, tokrat pa sva jih potrebovala več kot tri. Najprej je poskušala hoditi s pohodnimi palicami, s katerimi sva prišla pod grapo in jih, ko sva začela plezati, odložila. Vendar po visokem snegu, skozi katerega je vodila le najina gaz, ni šlo. Predlagal sem, da bi jo nosil, a je le zmajala z glavo. Potem sem jo prijel z eno roko čez pas, z drugo pa za roko, ki mi jo je položila čez ramo, in začela sva počasi in opotekaje napredovati proti avtomobilu. Pogosto sva se morala ustavljati in čez nekatera nerodna mesta je šlo mukoma. A nekako sva se le premikala in kmalu nama do esesovca ni več manjkalo prav veliko.
Na enem od neprikladnih mest, na nekakšni stopnički, ki so jo napravile pod snegom skrite drevesne korenine, sva zdrsnila vznak. Obležala sva na hrbtu ter se začela v istem hipu oba na glas smejati. Čez čas sva obmolknila. Nobeden ni pokazal želje, da bi se pobral. Ležala sva v snegu in tiho gledala visoke, zasnežene smreke nad sabo. Vsaj sam sem strmel v njihove s snegom debelo obložene veje, s katerih je rahla sapa sipala po nama suh pršič. Potem sem se počasi obrnil z obrazom k njej. Ležala je tik ob meni in me gledala s svojimi velikimi temnorjavimi očmi. Ne vem, kako dolgo sva tako ležala, preden sva se začela počasi nagibati drug proti drugemu. In potem sem napravil tisto, kar sem od takrat, ko sva poleti plesala v Kudu, v mislih napravil že neštetokrat.

© Modrijan založba, d. o. o., 2015

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.