Knjiga

Pikov fant

Joyce Carol Oates»

prevod: Maja Kraigher

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 216

vezava: mehka, zavihi

izid: 4. 6. 2016

ISBN: 978-961-241-961-5

redna cena: 14,90 €

modra cena: 14,15 €

vaš prihranek: 0,75 €

na zalogi

Pikov fant (2015) je v prvi osebi pisana psihokriminalka o uspešnem in uglednem avtorju »spodobnih« kriminalk Andrewu J. Rushu (»Stephenu Kingu za džentelmene«), ki ima urejeno življenje z ljubečo ženo in tremi odraslimi otroki, a obenem mračno skrivnost: pod psevdonimom Pikov fant piše in izdaja tudi zelo drugačne, krute, nasilne, sadistične romane. Ko hči po naključju najde eno teh knjig in začne spraševati, kdo je v resnici njen avtor, in ko ga istočasno neznana ženska obtoži plagiatorstva, se znajde v hudi stiski in njegov drugi jaz počasi prevlada nad ljubeznivim in umirjenim Andrewom, ki nenadoma nima več nikakršnega vpliva na dogajanje …
Napeta, z veščo roko zapletena in razpletena zgodba je poleg avtoričinih zvestih bralcev pritegnila in navdušila tudi marsikoga, ki se njenih obsežnejših romanov doslej ni lotil.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

Podobno kot Stephen King, o katerem pravijo, da je na svojo izjemno kariero baje gledal kot na nekakšno naključje, sem tudi sam včasih dvomil o svoji pisateljski nadarjenosti; počutil sem se krivega, ker so imeli nekateri bolj nadarjeni manj sreče kot jaz in bi mi lahko to z vso pravico zamerili. Glede svoje predanosti, vneme in volje do dela, ki ga opravljam, nisem nikoli dvomil, preprosto zato, ker neznansko rad pišem in sem nemiren, kadar ne morem vsaj deset ur na dan delati za pisalno mizo. Toda včasih, ko se sredi noči sunkoma zbudim in za trenutek ne vem, kje sem in kdo spi ob meni, se mi zazdi skrajno osupljivo, da sem objavljan – kaj šele množično občudovan in dobro stoječ – avtor osemindvajsetih napetih kriminalnih romanov.
Romanov, objavljenih pod mojim uradnim, vsem znanim imenom Andrew J. Rush.
Še ena nenavadna podobnost je med Stephenom Kingom in mano: tako kot je Stephen King pred nekaj leti eksperimentiral z namišljenim alter egom, namreč z Richardom Bachmanom, sem tudi jaz začel v poznih devetdesetih, ko je kazalo, da se je moja kariera v osebi Andrewa J. Rusha stabilizirala in ne terja več toliko vneme in energije kot na začetku, eksperimentirati z namišljenim alter egom. Tako se je iz mojega nemira ob uspehu Andrewa J. Rusha rodil Pikov fant.
Na začetku sem mislil, da bi napisal enega, mogoče dva romana kot surovejši, okrutnejši, bolj odkrito strašljiv Pikov fant – potem pa so se mi porajale zamisli za tretji, četrti in nato še peti roman pod tem psevdonimom, pogosto ob vseh mogočih nočnih urah. Kmalu potem ko sem se zbudil in ugotovil, da škrtam z zobmi – ali bolje, da mi zobje sami od sebe škrtajo – se mi je porodila ideja za nov roman Pikovega fanta, nekako tako, kot se ti na računalniškem zaslonu od nikoder pojavi sporočilo ali ikona.
Tako kot ima Andrew J. Rush manhattanskega literarnega agenta, manhattanskega založnika in urednika ter hollywoodskega agenta, s katerimi je že dolgo v navezi, ima tudi Pikov fant (manj uglednega) manhattanskega literarnega agenta, (manj ugledna) manhattanska založnika in urednika ter (tako rekoč neznanega) hollywoodskega agenta, s katerim je v navezi krajše obdobje; a če Andyja Rusha literarni tovariši pa sosedje in prijatelji v Harbourtonu v New Jerseyju poznajo, ni Pikovega fanta, čigar noir srhljivke se prenašajo elektronsko in čigar pogodbe se sklepajo na podobno brezoseben način, še nikoli nihče videl. Fotografije Andrewa J. Rusha na ščitnem ovitku kažejo vljudno smehljajočega se moža z gubicami okrog oči ter nastajajočo plešo, ki stoji pred natrpanimi knjižnimi policami in je bolj podoben gimnazijskemu učitelju kot pisatelju kriminalnih uspešnic; fotografije Pikovega fanta pa očitno sploh ne obstajajo, in na hrbtni strani platnic njegovih knjig, kjer bi pričakovali avtorjevo sliko, je strašljiv (črn) nič.
Na spletu ni nobenih fotografij Pikovega fanta, samo reprodukcije (grozljivih, vpadljivih) naslovnic nekaj pisateljevih knjig, peščica ocen ter kratek in jedrnat hipotetičen življenjepis, ob katerem mi gre na smeh, tako je naiven in prepričljiv: Govori se, da je Pikov fant psevdonim nekdanjega obsojenca, ki je začel pisati med prestajanjem kazni za uboj v strogo varovanem zaporu v New Jerseyju. Pravijo, da je trenutno pogojno izpuščen in da pripravlja nov roman.
Drugi enako prepričljivo opisujejo Pikovega fanta kot kriminologa, psihiatra, profesorja forenzične medicine, (upokojenega) detektiva, specializiranega za umore, (upokojenega) patologa, ki naj bi živel v Montani, Mainu, državi New York ali Kaliforniji pa tudi v New Jerseyju.
O Pikovem fantu karseda neodgovorno govorijo tudi kot o nepoboljšljivem kriminalcu, nemara serijskem morilcu, ki je od otroštva zagrešil brez števila zločinov, ne da bi ga kdaj prijeli ali vsaj odkrili. Njegovo pravo ime ostaja, tako kot njegovo bivališče, ves čas neznano.
Nihče noče misliti, da je Pikov fant samo psevdonim resda uspešnega pisatelja, ki pa sploh ni nikakršen kriminalec, ampak nadvse odgovoren družinski človek in zaveden državljan. To ni romantično!
Tako zapleteno skrivnost je vedno teže držati zase, posebno v hiperpozornih časih elektronskega vohunjenja, toda v času štirih romanov Pikovega fanta in pogajanj za petega mi je vseskozi uspevalo ohranjati razdaljo med Andrewom J. Rushem in Pikovim fantom.
To pomeni, da moji najbližji prijatelji in sodelavci niso imeli pojma o moji noir osebnosti. In kako pretreseni bi bili, če bi izvedeli, da si je prav Andrew – Andy – Rush izmislil skrivno pisateljsko identiteto, ne da bi oni to vedeli! To je tako, kot če bi srečno poročena žena odkrila, da ji je mož že leta nezvest – ne da bi ji kdaj vsaj čisto malo namignil, da v zakonu ni popolnoma srečen.
Oh, Andrew – kako si mogel! To je tako – tako nezaslišano …
V zgodnjih jutranjih urah, ko se sunkoma zbudim iz spanja in ležim ob Irini, ki mi brezpogojno zaupa, mi ob takih besedah srce stisne občutek krivde.
… in romani Pikovega fanta … tako grozni, izprijeni …
Da, moram priznati: če ne bi teh noir romanov Pikovega fanta sam napisal, bi tudi mene odbijali.
Moja/najina identiteta seveda (še) ni razkrita. Odločen sem, da tudi nikoli ne bo.

© Modrijan založba, d. o. o., 2016

Poglejte tudi

na vrh strani

Črna voda »

Joyce Carol Oates »

Okvir zgodbe Črna voda (1992) – zabava, odhod v dvoje, nesreča, smrt mlade sopotnice – temelji na resničnem dogodku iz leta 1969, znanem kot »afera Chappaquiddick«, ko je bil za volanom senator Edward Kennedy; tudi on je zapustil kraj nesreče, ne da bi poklical pomoč. Toda J. C. Oates pravi, da ni pisala o njem in Mary Jo Kopechne (dogajanje je postavljeno in z omembami konkretnih političnih osebnosti in dogodkov zelo konkretno umeščeno v dobri dve desetletji poznejši čas), ampak je hotela ustvariti »mitično, skoraj arhetipsko zgodbo o mladi ženski, ki zaupa starejšemu moškemu in katere zaupanje je zlorabljeno«.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.