Knjiga

Poljsko-ruska vojna pod belo-rdečo zastavo

Dorota Masłowska»

prevod: Tatjana Jamnik

naslovnica: Vesna Vidmar (ilustracija Iztok Sitar)

ilustracije: Iztok Sitar»

format: 130 × 200

strani: 232

vezava: mehka, zavihi

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-538-9

redna cena: 22,30 €

modra cena: 21,18 €

vaš prihranek: 1,12 €

na zalogi

Romaneskni prvenec Dorote Masłowske je ob izidu leta 2002 razburkal poljsko bralsko in kritiško javnost in ju razdelil na dva tabora: del javnosti (tudi strokovne, mdr. pesnik Marcin Świetlicki in pisatelj Jerzy Pilch) je tedaj komaj devetnajstletni avtorici priznal izjemen pisateljski talent in posluh za jezik, druga polovica pa je knjigo zavrnila kot vsebinsko prazno provokacijo, zgrajeno na vulgarizmih, kletvicah, psovkah in šokantnih temah, kot so droge, seks in podobno.
Zakaj se je del bralstva na Poljsko-rusko vojno pod belo-rdečo zastavo odzval tako negativno? Najbrž zato, ker je Masłowska angažirana – razgalja anomalije poljske družbe, npr. nacionalizem in ksenofobijo, kar razkriva že naslov knjige. Recepcija tega romana spominja na odklonilen odziv publike na drame Sarah Kane, ki je enako brez milosti razbijala malomeščanske ideale. In kar je najbrž še bolj boleče, Masłowska slika svet, s katerim se pripadniki srednjega razreda ne identificirajo in se niti nočejo identificirati.
Pa vendar je pripovedovalec Silni (kljub ekscesnosti in zadrogiranosti) pripadnik srednjega razreda: živi v predmestni hiši z materjo, ki je redno zaposlena v Zepterju in vzdržuje dva polnoletna sinova, zato si lahko Silni redno jemanje amfetamina privošči le zaradi družinskega standarda. Šele v drugi vrsti je pripadnik subkulture t. i. dresiarzev (primerljivo z našimi čapci), torej majhne skupine ljudi, od katere se večina zlahka distancira. (Roman je bil namreč sprejet kot »prvi poljski roman o dresiarzih«.)
Svet v Poljsko-ruski vojni je izkrivljen, grotesken, skoraj fantastičen. In ta svet Masłowska zgradi z jezikom. Slenga ne posnema mimetično, temveč ga stilizira in hkrati preplete z literarno tradicijo – tekst je poln medbesedilnih navezav na dela svetovne in poljske literature. Besedilni svet Poljsko-ruske vojne je tako kontaminacija različnih, tradicionalno nezdružljivih diskurzov oz. hibrid – in nedvomno avtorski konstrukt. To razsežnost poskuša ohraniti tudi slovenski prevod, ki se opira na rabo pogovornega jezika na spletnih forumih, hkrati pa se od te oddaljuje v neobstoječo govorico, ki naj bi imela podoben učinek, kot ga ima na poljskega bralca izvirnik.

Izid je finančno podprla Izvajalska agencija za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo – Program kultura.

_______

NIKE BRALCEV 2003

Preberite odlomek

na vrh strani

Zdej sedim in gledam njene lase. Arleta v ledru, zraven pa Magdini lasje, dolgi, svetli lasje, kukr stena, kukr veje. Gledam njene lase kukr v steno, kajti niso zame. Za druge so, za Barmana, za Želeja, za razne fante, k prhajajo in odhajajo. Za vse, pa čeprov hkrati ne zame. Drugi bojo šarl po njih z rokami.
Pride Kacper, se usede, vpraša, v čem je fora. Njegove prekratke hlače. Njegovi čevli pa kt črno zrcalce, v katerem se ogledujem, neonke v lokalu, igralni avtomati; različne reči, k so tle okol. Tik ob zaponki se vidjo Magdini lasje, k so kukr nepredirna stena. Od mene jo ločujejo kt kšn zid, kt kšn beton. Za njim so nove ljubezni, njeni vlažni poljubi. Kacper je očitno naspidiran, štepa s čevlom. Zatorej mi mrak pade na oči. Pršu je z avtom, žveč mentolov čigumi. Vpraša, če mam robčke. Magdo zgubim v gužvi.
Rečem mu, da nimam. Čeprov bi jih mogoče mogu met. Kacper ma spid, cel avto spida, cel prtlažnk od golfa. Razgleduje se, k da bi z vseh strani prežala armada Rusov. K da bi hotl vkorakat sem pa mu med te tresoče čeljusti zatlačt vse svoje ruske čike. Iz žepa potegne rdeče LM. Vpraša, zakaj sedim obrnen prot steni. Rečem, a če bi sedel obrnen stran, bi blo pa kej drgač, al kva? Mogoče bi bla tle z mano Magda, sam da se obrnem stran od stene, že prleti ona pa fuk na moja kolena, z lasmi v obraz, mojo roko si da med stegna, njeni poljubi, njena ljubezen. Rečem, da ne. Čeprov bi rajš reku ja. Ampak rečem ne. Niti pod razno. Ne strinjam se. Tut če bi hotla prit sem, bi reku: bejž stran, ne se me dotikat, smrdiš. Smrdiš po teh tipih, k se te dotikajo, k ne gledaš pa mislš, da ne veš, da se te dotikajo. Smrdiš po teh čikih, k jih od njih jemleš, k ti jih dajejo. Po klinčevih mentolovih LM. Kuplenih od Rusov po cenejši ceni. Po teh drinkih, te brozgi, k ti jo kupujejo v kozarcu, po kateri plavajo bakterije iz njihovih ust k kšne ribe, k kšne morske kurbe. Tut če bi hotla, da jo kr tlele dol dam, tega neb dočakala. Niti besede ne bi reku. Dala bi mi kozarc z drinkom, reku bi: ne. Najprej spraski stran un čigumi, k si ga prpopala pod mizo, ker je iz ust enga od teh umazanih tipov, iz njihovih ust je ta čigumi, pa čeprov mislš, da tega ne vem. Pol se pa umij, in šele takrat se mi lohk tlele usedeš, šele k boš čista od teh levih čikov, od teh levih spidov, k jih piješ v drinkih. Šele k se boš slekla iz teh cot, iz tega perja, k ni zame.
Seveda sm jst takrat še malce užaljen. Obrnem se stran, nočem se pogovarjat z njo. Rečem, da če misl bit taka, bom razčefuku cel lokal, vse kozarce bom na tla zmetu, po steklu bo hodila, vse svoje štikle si bo polomila, komolce si bo potolkla, kiklo si bo strgala pa vse špagce, k z nje dol visijo. Ona pros, da nej bom spet z njo. Da bo dobra kt še nikol, bl dobra, bl predana. Jst na to rečem, da ne. Rečem: kokrat nej ti še to povem, a nej ti narišem, da nikol več nočem bit s tabo, zdej se mi pa skini s kurca, d te nam sam. Ona reče, da me je ljubila. Jst rečem, da sem jo tut ljubil, da mi je bla zmeri všeč, pa čeprov je bla najprej Lolotova punca, pa čeprov še preden je bla moja, njegov avto je bil boljši, Lolo je mel vse boljš, boljše čevle, boljše hlače, boljši dnar. Da sm ga hotu ubit, ker do Magde ni bil dober, ampak bl k ne grob. Da sm ji bil pol, pa čeprov je bla moja, zmeri na razpolago, zmeri nor nanjo. Pa čeprov ni blo zmeri dobr, kar sm že reku, kajti kradla je cote v trgovinah, v kabinah za pomerjanje je odstrigla varovala. Uhane, torbice, senčila za oči. Vse v torbo pa v vrečko. Ni blo dobr, k sm mogu pol enkrat unmu v rit lest, čeprov ji je večinoma ratal, kar je dodatno vplival na njeno razpoloženje. Drgač je pa mela to napako, da je bla mlajša, kar so mi konc koncev zamerl moji starši. Drgač je blo pa vse, kt je treba, dostkrat je govorila, da noče nobenga druzga fanta kt mene, in da je to čustvo namenjeno meni in ne drugim.

Pride Levi, reče, da ve in da je Magda slabša od navadne lajdre pred železniško, slabša od unih, k stojijo na glavni. Živo rdeče našminkanih, umazanih. Še unih od Rusov. Štekam, ampak kvaj pa zdej to, toj pa že mal preveč. Dab kej tazga reku kdo Levijeve baže, zato vstanem. Dab mi kdo z računalniškimi tiki govoru, kašn je moj lajf, kašna so moja čustva, kaj nej delam in česa ne, a je Magda dobra al ne, ker tega mogoče še po smrti ne bo mogu noben dokazat, kakšna je resnica o Magdi. Da bi sodu njeno vest, če je pa sam z avtom na Arleto pikiru, iz maščevanja, česar Arleti ne bi naredu noben, pa čeprov je, kakršna je. Zato vstanem. Gledam v njegov utripajoč uč, ful od bliz, da bo vedu, kako zadeve stojijo. Molči in gleda globok v svoj pir. Reče, da v mestu zadnje dneve divja poljsko-ruska vojna pod belo-rdečo zastavo. Misl, da je spremenu temo. Tema je še zmer ista, Levi. Vem, da si jo, pa če vojna divja al pa ne, mel pred Lolotom, vem, da ste jo pred mano mel vsi in jo boste zdej spet vsi mel, ker od dons naprej je vaša, ker od dons naprej je pijana in je odprta nonstop, osemdesetvatne žarnce ji svetjo v očeh, jezik ji svet v ustih, nočni neonski napis ji svet med nogami, pejte pa jo mejte, vsi po vrst. Ti, Levi, na prvi pogled, ker tebe poznam, vem, kašn si, ti bi sam najbl frišn meso, ker ti morš v lajfu dobit sam najboljše reči, samo peno, kavico s smetano, najhitrejši računalnik, najboljšo tipkovnco, zlat mobitel na zlatem pladnu, zato če hočeš, izvoli Magdo, kajti ona je najboljša, zlat srce ma. Zlat srce ma, kadar ti položi roko na glavo pa reče, kaj bi rada. Zlat srce ma, vse zna dosečt, ampak na tak način, da maš še, k plačuješ, občutek, kt da bi posoju. Da maš občutek, kt da bi kej pušču v zastavljalnci. Zlat srce ma, je nežna in romantična, na primer rada ma živali pa fulkrat razlaga, da bi rada mela različne živali, rada gleda hrčke v akvariju. Mogoče bi kdaj kasnej clo mela otroka, ampak sam petletnga, tazga, k bi se rodil, k bi mel pet let, in ne bi nikol odrasu. Z ustreznim imenom. Klavdija, Maks, Aleks. Mejhnga otroka, petletnga, in ona bi za zmeri ostala stara sedemnajst let, pa bi ga peljala pod roko čez trg, v svojem krilu iz vrvic, v svojih štiklih. Pa bi ga nosila v svojih torbicah s šminko v enem predelku. Ona bi s tem otrokom plesala v diskaču, pršli bi časopisi in slikal njene lase, kako so lesketajoči in bleščeči, otrok pa grd, ker je tvoj, Levi, rojen z zlomlenim nosom, rojen z računalniškimi tiki, od rojstva grd, od rojstva kurbirski, ker tvoj sin bi bil kar direkt kurbir. Ker ti ne bi vedu, kako bit dober do Magde, kako jo osrečt. Kako se ji dajat, ne bi ji pokazu sveta, ampak svoje računalniške igrce, kri, obup, bolečino. Ona ni za to, ona je za to, da z njo počneš nežne reči.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011

Multimedija

na vrh strani

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.