Knjiga

Prehajalec

Aleksandra Kocmut»

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 160

vezava: mehka, zavihi

izid: 12. 2. 2015

ISBN: 978-961-241-884-7

redna cena: 11,90 €

modra cena: 11,30 €

vaš prihranek: 0,60 €

na zalogi

Prehajalec prehaja med fiziko in metafiziko in se sprašuje, katera stvarnost je sploh resnična: ali ta, ki jo vidimo, ali tista, ki jo občutimo. Prehajanja med stvarnostmi so nanizana v osmih zgodbah, napisanih v tekočem, na videz preprostem, izredno berljivem jeziku, kar bo nedvomno pritegnilo tudi tiste bralce, ki običajno ne posegajo po tovrstni (psihedelični) literaturi. Skozi takšno lahkotno pisateljsko govorico pa se nam razkriva vsebina, ki presega okvir razvedrilnega, kratkočasnega branja ob čaju in piškotih v dolgih zimskih večerih.
Koliko zgodbenosti je v tej zbirki prehajanj take, da jo lahko umestimo v konvencionalno stvarnost, in koliko je one druge, metafizične? O tem bo odločal bralec sam – ob lastnem prehajanju skozi zgodbe.

Izdajo je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Preberite odlomek

na vrh strani

»Zgoraj nad gozdom je vikend,« je pojasnila kmetica, ko sva kavo nadgradila s šnopsom. »Prej je tam živela neka punca, potem pa dolgo ni bilo nikogar sem gor. Zdaj smo izvedeli, da hiško prodaja. Imela je psa, zlatega prinašalca po imenu Poldi. Pes je izginil, tako je rekla, ko sva nazadnje govorili, in tudi s prodajo ne kaže dobro. Takih krajev,« me je zarotniško pogledala, »se ljudje raje izognejo.«
Zazdelo se mi je, da bom vsak čas slišal še eno od neusahljivih folklornih zgodb o duhovih in lobanjah, ki frčijo okoli tiste nesrečne bajte, a me je presenetila:
»Neka njena prijateljica je namreč tam gori zblaznela.« Presedla se je bliže k meni in utišala glas: »No, po mojem je morala biti že prej premaknjena. Ampak v tisti samoti se ji je očitno do kraja zbledlo.«
Privzdignil sem obrvi.
»Našli so jo zmrznjeno zadaj za hišo,« je zmagoslavno zaključila.
Brskal sem po spominu, a nobena lučka se ni prižgala – ta zgodba ni prišla v javnost, vsaj preko našega časopisa ne. Morda bi se bilo vredno poglobiti v to? Ampak, hja, Dare – ne pes, ampak moj pasji urednik – želi humor, ne morbidnosti (spet ta beseda!). Povrhu je tudi mene že mrazilo, od večernega hladu namreč, zato sem se lepo zahvalil, še enkrat požvižgal Daretu (morda je bil v prejšnjem življenju res Poldi, ampak vse enkrat mine) in se, kolikor so mi rahlo majave noge dopuščale, naglo pobral proti svoji hiški. Majske noči so še grdo hladne, zanohtalo se mi je, in ko sva okoli desetih zvečer prikolovratila pod streho, sem si privoščil še nekaj kratkih. Nato se mi je zazdelo, da bi s promili zabeljen morda lahko nadaljeval svojo vedro zgodbo, zato sem odprl dokument.

*

Magda in Peter sta se nekoč morda v resnici imela rada. Vsaj majčkeno. Potem pa je Peter vmes postavil dodatnih šestdeset kilogramov (svoje teže) in Magda nekaj hektolitrov vina (ki ga je redno konzumirala). Še preden bi se zares utegnila naveličati drug drugega, sta se že sovražila.

*

Kaj, hudiča??
Kdaj sem napisal tole?
In zakaj?
O stavkih, ki sem se jih spominjal (bila sta Minka in Lojze, kajne?), ni bilo ne duha ne sluha, pač pa se je novo besedilo nadaljevalo čez pol strani. Ne da bi ga prebral, sem ga zbrisal, nato pa pustil vklopljen računalnik, česar sicer ne počnem, in šel leč z občutkom, da sem bolj pijan, kot se mi zdi.
*
»Hočeš vedeti, zakaj sem odšla? Zakaj sem ti napravila to strašno krivico in te zapustila? Zato, ker si tako zelo povprečen! Tebi se ne more nikoli zgoditi nič zares skrajnega, kajne?«
Hlastnil sem po zraku budnosti. Marinka je segla v moj spanec z zoprno moro in nemudoma sem moral vstati ter stopiti k oknu. Dare je zavijal pod kočo in na nebu je brezbrižno poležaval mesec; brez očal se mi je zdel kot razpacana palačinka. Noč je bila svetla, vendar aluminijasta osvetlitev ni dosegla oble kotline, v kateri se preliva Počasna.
Vedel sem, zakaj sem »dovolil« Marinki, da me zapusti. Ker navsezadnje bi se lahko potrudil. Lahko bi prosil, prepričeval, čeprav s povprečno retoriko. Pa nisem. S svojimi skrajnostmi je prestopila robove moje povprečnosti. Njej sem lahko ušel. Oziroma dopustil, da je ušla ona meni. Daretu – uredniku, ne psu, ali pa tudi – nisem mogel. Strmel sem v nočno pokrajino, v osvetljeno nebo in ozek pas Počasne, ki se je medlo bleščal, ne da bi se dalo natančno določiti, kje so robovi, njeni robovi, robovi reke, ki je po tej podobi pljuvala svoj odsev in vlažno izhlapevanje, in kje se začnejo bregovi, porasli s trstičjem in nečim, čemur je kmetica rekla mačji rep. Ne da bi želel, sem pomislil na punco, ki je tam gori nad kmetijo baje zblaznela. Niti tega nisem vedel, kako ji je bilo ime. Kaj se ji je zgodilo? In kje sem bil takrat jaz? In kje so bili takrat njeni ljudje? Morala je imeti vsaj nekoga, ne? Fanta, sorodnika, prijateljice. Se ni nihče začudil, zamislil, ko je več dni ni bilo domov?
Popolnoma zbujen sem si skuhal kavo in sedel k računalniku. Z mojo zgodbo zaenkrat ni bilo nič. Ob misli na vedrino in prisiljen optimizem se mi je kislo spahnilo. K vragu z Daretom, pisal bom o tistem dekletu. Samo ime ji moram dati.
Odprl sem dokument. Ventilator prenosnika je boleče zahropel, in medtem ko se je Word počasi nalagal, sem začuden opazoval število znakov, ki se je izpisovalo v vrstici stanja. Napisal sem dva, tri stavke; in tisto od zadnjič, česar si še vedno nisem znal razložiti in na kar raje nisem mislil, sem izbrisal. Pa vendar je program trmasto štel znake in se ustavil šele pri številki 2012.

*

Imela sta hčerko, Marinko, in ta otrok je bil resnično lep kot tista Marinka iz slikanice. Vseeno pa so družino klicali banda. Živeli so v mirni ulici, v tihi in urejeni ulici, in njihova hiša je bila kot odvratna bradavica na sicer popolnem obrazu. V nasprotju z drugimi, poravnanimi in pokošenimi dvorišči in tratami in vrtovi je bila okoli njihove hiše strmina, ki je niso nikoli iztrgali bregu, vzpenjajočemu se nad idiličnim predmestjem, na njej pa so kraljevali akacije, srobot, petelinji greben in grmade kopriv. Privoz, edini v ulici nebetoniran, so krasili udrt smetnjak in kupi ropotije, ki ni več našla mesta v kleti ali v kateri izmed umazanih sob. Zdelo se je, da celo luči pred hišo in tudi v sami hiši brlijo umazano, zapackano, shirano. Sive zavese so zastirale pogled radovednežem, ki jih je zanimalo, kako ima »banda« urejeno bivališče. Marinka je hodila v šolo neumita, v strganih in zmečkanih cunjah, bila je avtsajderka in sčasoma se je temu privadila, postala celo nekako ponosna na to. Zlasti ko je dojela, v kako hudo sramoto bi se šele spravila, če bi katera izmed sošolk zares hotela priti k njej na obisk.
Mama je poležavala na kavču v petek in svetek, ob vzglavju poln pepelnik in steklenica najcenejšega belega. Oče je hodil domov ob poznih urah, in vedno je nastal kraval, običajno začinjen z različnimi, vendar ne neznanimi letečimi predmeti. Marinka se je zaklenila v svojo sobo, edino sobo, ki je tu in tam videla metlo in cunjo za prah, si pribila Nirvano ali Metallico ali dobro staro Bijelo dugme in zaspala z divjim bobnenjem v ušesih, ki pa je bilo še vedno nepopisna milost v primerjavi z bobnenjem, v katerem je odraščala.
Edina profesorica, ki jo je marala in ki je marala njo, je bila slovenistka. Za spise je vedno dobila odlično; profesorica jo je spodbujala, naj se resno loti pisanja. Marinka ji ni nikoli pokazala svojih pesmi – ali zgodbic, sama ni prav dobro vedela, kaj, če sploh kaj, so bile; a bila ji je hvaležna, ker je v njej videla nekaj drugega kot »bando«.

*

Medtem ko sta me izmenično oblivala vročina in mraz in so se mi vse dlake postavile v pozor, sem skušal vsemu skupaj dati razumen imenovalec. Pisal sem v deliriju; meša se mi; privide imam; nekdo mi je vdrl v hiško in se takole poigral z mano – najbrž Dare. To so bili moji argumenti. To mi je ponujal razum. Zakričal sem mu, naj utihne. Pri priči me je uslišal.
Vstal sem, skoraj prevrnil lonček s kavo in nato stopil po majhnih prostorih. Preveril sem vsa okna in balkonska vrata. Vse je bilo zaklenjeno. Nikjer sledov vloma. Dare je še vedno tulil v mesec, ki je zdaj že zahajal za razmazanimi griči. A svit je bil še daleč, vsaj uro ali dve daleč, uro ali dve teme, s katero nisem vedel kaj početi.
Vrnil sem se k zaslonu, še enkrat prebral, označil in pritisnil delete. Shranil spremembe, zaprl dokument in še tega izbrisal. Nisem ga vrgel v koš; pospravil sem ga s shiftom in deletom. Nepreklicno. Nato sem odprl pasjanso, da bi pozabil na vse skupaj; pisanje o nekom, ki je zblaznel, se je v luči pravkaršnjega doživetja zdelo kot čezmerno izzivanje usode.

© Modrijan založba, d. o. o., 2015

Poglejte tudi

na vrh strani

Jedci rži »

Aleksandra Kocmut »

V samotnem zaselku Brinje ni vse tako preprosto, kot je videti na prvi pogled. Zdi pa se, da prebivalci tega pozabljenega kraja znajo živeti z njegovimi pomanjkljivostmi in si zatiskati oči pred raznovrstnimi čudaštvi in norostmi, dokler se ne zgodi nekaj, ob čemer so se prisiljeni soočiti s svojimi najhujšimi strahovi.
So skrivnosti, ki pridejo na dan. In so take, ki za vselej ostanejo skrite. Recimo v rži.

več »

Pohujšanje odpade »

Aleksandra Kocmut »

Aforizmi, zbrani v tej knjižici, so niz približno stoosemdesetih stavkov, razvrščenih pod dvaindvajset podnaslovov. Gre za domišljene, duhovite in večpovedne bodice, kakor se za aforizme tudi spodobi. Že sam naslov Pohujšanje odpade se poigrava z vsaj dvopomenskostjo hujšanja in pohujšanja. In takoj napelje bralca na to, da pomisli: kaj torej odpade?
In kaj ugotovi? Odpade poenostavljeno branje, kajti vsak posamezen aforizem ponuja bralcu možnost, da iz njega sestavi zgodbo, ki ob vsakem ponovnem branju aforizma dobi nove razsežnosti.
S spretno uporabo homonimov in metafor nas avtorica zvito napeljuje na pot širine ozkosti in popolnosti nepopolnosti, ki nas zadeneta, da dol padeš.

več »

Čisto sam na svetu »

Aleksandra Kocmut »

Prvi izvirni slovenski roman na temo alzheimerjeve bolezni prikazuje njene srhljive svetove večinoma skozi oči bolnika. Bralec skupaj z gospodom x – že ime glavnega lika kaže, da zaradi te bolezni človek sčasoma izgubi celo zavedanje, kdo sploh je – tava po neznanih prostorih in pokrajinah, med tujimi ljudmi in nedojemljivimi strahovi.

več »

Pravipis »

Zbirka pogostih pravopisnih kavljev z nekaj napotki za brskanje po e-slovarjih

Aleksandra Kocmut »

Pravipis se noče riniti med strokovna jezikoslovna gradiva, ki so nam na voljo v knjigah in nekatera tudi na spletu, učiti kakšne »nove vere« ali se delati pametnejšega, kot je. Tu je za vse tiste, ki se v praksi tako ali drugače zelo pogosto srečujejo s pravopisnimi, skladenjskimi, jezikovnimi vprašanji, pa ne utegnejo za vsakim odgovorom posebej brskati po gradivu; za tiste, ki bi radi postali lektorji (kot dopolnilno gradivo) ali pa so ravno zapluli v te vode in jih zanima, na kaj je dobro biti še posebej pozoren; za prevajalce, pisce diplomskih, magistrskih ipd. nalog, novinarje, učitelje, srednješolce, skratka za vse, ki vsaj del svojega časa posvečajo jeziku.

več »

Andraž spozna knjižnega molja »

Aleksandra Kocmut »

Andraž je drugošolec in ga knjige ne zanimajo. S sestrico Nino si delita otroško sobo in Nino zelo jezi, ker mora zvečer, ko leže v posteljo, takoj ugasniti luč. Andraž namreč noče brati. Nekoč ga prime za roko in odpelje v knjižnico, kjer mu predstavi knjižnega molja. Ta žre knjige in Andraž se prestraši, da bo pojedel vse zanimive knjige, ki jih vidi po policah.

več »

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.