E-novice

Knjiga

Psi brezčasja

Zoran Benčič»

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 240

vezava: mehka, zavihi

izid: 2011

ISBN: 978-961-241-533-4

redna cena: 21,90 €

modra cena: 20,80 €

vaš prihranek: 1,10 €

na zalogi

Osrednji lik in glavni pripovedovalec zgodbe je Rok Osterberg, molčeč in odločen avtsajder, ki se po štirih letih vrne v rodno mesto. Za to ima tehten razlog: raziskati želi nepojasnjen umor mlajšega brata. Kmalu po prihodu se znajde v labirintu lokalnih mogočnežev, kriminalcev, nekdanje ljubezni in starih pajdašev. Drugi pripovedovalec je Robert Polak, brezkompromisen karierist in podkupljiv detektiv, ki se iz samo njemu znanih razlogov prične zanimati za primer Osterbergovega brata. Brutalnost odnosov in kronično nezaupanje vpletenih sta stalnici te surove pripovedi in samo vprašanje časa je, kdaj sami protagonisti postanejo tarče neusmiljene računice podzemlja.
Benčičev knjižni prvenec črpa iz tradicije »hardboiled« kriminalk in »noir« kriminalnih romanov, vendar žanr že z vpeljavo dveh pripovednih perspektiv po svoje zasuka. V zgodbo z živimi in izvirnimi liki mestnih obstrancev in kriminalcev vpleta sočne prispodobe ter glasbene, filmske in literarne reference, mesto pa se vse bolj razrašča v nekakšno narobe obrnjeno kafkovsko metaforo: tisto, kar ga poganja, ne prihaja z vrha, temveč z dna. Morda pa je to celo eno in isto.

Zapisali so ...

na vrh strani

Če Pse brezčasja v mislih otrebimo bolh prisiljenosti in včasih pretirane patetike, je pred nami vendarle nadvse spretno zasnovan in z odličnim občutkom za ritem ter za celoto izpeljan kriminalni roman, trenutno gotovo eden boljših na slovenski sceni.

Maša Černivec, »Ritem, ki potegne«, Pogledi, 28. 9. 2011

_______

Atmosfera je skoraj groteskna. Svet prevlade kriminala, žrtve zlahka postajajo rablji, to je družba z izdelanim kljuvalnim redom, kjer sta moč, tudi čisto fizična, in poznanstva edini vrednoti, nujno orodje za preživetje. Čeprav se nam zdijo Benčičevo mesto in krajani izpisani v izrazitih in preveč mračnih barvah, skoraj brez kontrastov, sta v njih nakopičena jeza in gnus literarno produktivna; občutek imamo, kot da se prebijamo skozi kroge pekla, ki jih spremlja izrazita, včasih tudi malo ohlapna, vendar v mrki enobarvnosti skoraj stripovska metaforika, to je svet gnitja, luzerjev, odvisnežev vseh vrst, kjer se med sabo spoštujejo in razumejo le možaki jeklenih pesti in brad za prestrezanje udarcev. Če ne danes, pa čez pet let, bi rekel producent resničnostnih oddaj. Kljub futurološkim ugibanjem je to še vedno naš svet, v katerem se je patogena osnovna celica, družina s sateliti in okolico, razsejala, kjer manjka do zgolj profitu zavezanega – torej kapitalističnega – kriminala še nekaj korakov.

Matej Bogataj, »Svet za jeklene silake«, Delo, »Književni listi«, 3. 8. 2011

_______

Svojega prvoosebnega junaka, drznega, okorno šarmantnega in nekoliko trpečega Roka Osterberga, Benčič umešča v predapokaliptično vzdušje temačne urbane džungle, popolnega moralnega razkroja in sprijenega častihlepja. Podganje mesto sicer premore še nekaj izluščene patine iz črno-belih filmskih spominov na dolge točilne mize z visokimi stoli, barmane z metuljčki in brezhibno urejene fatalke. Imena junakov – Štajner, Kramer, Bach, Spaski itn. – se skladajo s tem anacionalnim žanrskim okoljem, Benčič pa streže z jedrnatimi, odrezavimi in efektnimi povedmi, primerjavami, ki so v skladu z razpadajočo urbano beznico, kot sta »nebo je imelo obraz verižnega kadilca« in »popoldne je bilo mlačno kot slaba pijača«.
Osterberg raziskuje umor svojega brata in pri tem spozna dober del mestnega podtalja ter večkrat dobi krvav nos, a se kljub temu ne približa razkritju. Odgovor nam zato poda drugi pripovedovalec, Robert Polak, prebrisani policaj, ki primer razreši v pičlih petih korakih, a nam je takoj jasno, da ne Osterberg ne kdo drug ne bosta prišla do informacij, ki jih Polak izve s tleskom korumpiranih prstov. Slabi fantje tukaj zmagajo, in v »trdokuhani« kriminalki to ni nič novega, toda Benčič nam ne da niti tiste osnovne potešitve, ko vsaj glavni junak spozna resnico. Breizhodnost korumpiranega okolja je tako še dodatno poudarjena in, čeprav zveni nenavadno, bi lahko rekli, da z namenoma razvodenelim koncem ta kratkočasni, napeti in dobro spisani roman celo pridobi vrednost.

Iva Kosmos, Dnevnik, 8. 7. 2011

Preberite odlomek

na vrh strani

Imel je obraz buldoga. Đoni je bil gluh in mentalno na ravni petletnega otroka. Odkar pomnim, je prosjačil po mestu. Bil je oblečen v smrdljive razpadajoče cunje, ki si jih ob pravem vetru zavohal na metre daleč. Smrad iztrebkov, ostanki pomij, ki jih je pobiral pri zadnjih vratih restavracij, strjeni pljunki in blato ... Đoni je bil magnet za ves drek, ki ga je rojevala ulica. S svojo rahlo grbasto postavo je deloval zastrašujoče, čeprav je bil povsem neškodljiv. Mestni quasimodo je najbrž ljubil življenje, saj se je prebil skozi vsa leta, v katerih ni bil deležen posebne miloščine. Smejal se je s svojimi gnilimi, brezzobimi usti in užival ob gledanju mase, ki se je nagnetla na glavnem trgu. Bil je prepričan, da prisostvuje zabavi, kjer se bo našel kakšen kos tudi zanj. Če bi znal govoriti, bi se bogu očetu zahvalil za vzdržljivo telo in nezahteven um, s katerima ga je obdaril. Mislil je, da tako, kot je, pač mora biti. A Đoni je spuščal le glasove. Včasih polglasne kot ranjena žival, iz katere izteka moč, in včasih mile, komaj slišne. Na trgu se ni odvijala zabava, temveč protesti delavcev, ki so ostali brez služb. Tovarne so selile svoje obrate na celine s cenejšo delovno silo. Dostojanstva oropana masa je bila premočena do kosti in zdelo se je, kot da bi jim dež izpral še zadnje upanje. Đoni vsekakor ni bil dobrodošel. Dobil je nekaj zaušnic in na koncu ga je eden izmed protestnikov surovo zbrcal na bližnje stopnišče, kjer je žalostno obsedel. Raja je vzklikala imena, vendar nikogar izmed poklicanih ni bilo na spregled. Pričelo se je prerivanje med protestniki in policijo.
Bil sem namenjen k Aldu in spotoma sem srečal znanca, s katerim sva svojčas delala pri časopisu. Takrat je pokrival poslovne teme, sedaj pa se je hvalil z nazivom televizijskega producenta. Pila sva mineralno vodo in dogajanje spremljala iz enega imenitnejših barov v centru mesta. Množica se je kot eno telo premikala levo in desno. Slišal sem, kako padajo prvi udarci. Iz vsesplošnega hrupa se je občasno iztrgal kakšen še posebej grozljiv krik. Kot da bi nekdo od telesa odtrgal kos mesa in ga zalučal daleč od pobesnelega trga. Producent se ni dal motiti. Zaupal mi je svojo najnovejšo idejo. Po vzoru resničnostnih šovov bo v hišo zaprl skupino devetih narkomanov. Počeli bodo vse, kar so počeli njihovi normalni predhodniki. Izpolnjevali bodo dnevne in tedenske naloge s to razliko, da za svojo uspešnost ne bodo nagrajeni s hrano. Hrane bo v izobilju. Dobili bodo drogo po izbiri.
»Veliko dobre droge,« je zaključil.
Rekel sem, da je to šov, ki ga ne bo sprejela nobena televizija. Na trgu je bilo že kar nekaj razbitih glav. Klici na pomoč, kotaljenje čelad, polomljeni transparenti, kopica jih je celo nepremično obležala ... Slutiti je bilo, da se kipeča množica ne bo ustavila z nekaj udarci. Dame in gospodje so zapuščali lokal.
»Oh, ne mislim še zdaj,« je rekel TV-producent. »Čez pet let pa zagotovo. Zgražali se bodo in pljuvali po njem, ampak tako kot vsak drek, ki jim ga serviraš, ga bodo na koncu pojedli.«
»In zakaj prav devet narkomanov?« sem vprašal.
»Devet je pravljično število,« se je nasmehnil.
Dogajanje na trgu se je presenetljivo hitro umirilo. Nevidna roka ga je presekala z mečem, še preden se je prelevilo v krvavi kaos. Reševalci so odnašali poškodovane in za vsem je ostalo kup praznih steklenic, pločevink, polomljenih transparentov, dežnikov in odvrženih oblačil. Đoni se je sprehajal po trgu in pobiral ostanke, kot da bi se nahajal v butiku, odprtem posebej zanj.
Naslednje poletje ga je horda mladih desničarjev polila z bencinom in zažgala. V duhu časa so se odločili, da mesto očistijo vsega, za kar jim je kdo rekel, da je škodljivo in potrebno temeljitega izkoreninjenja. To je izraz, ki so ga uporabili na sodišču. Proces so opustili zaradi pomanjkanja dokazov.

Pot do Aldovega pritličnega stanovanja je vodila mimo bivšega Mohamedovega skvota in zapuščene dvorane, kjer so desetletje nazaj prirejali koncerte. V tisti luknji smo se naužili mnogo dobrega hrupa. Nekoč sem na razpadajoči hipnotični blodnjak z velikimi črkami napisal: ALI JE VESOLJE VEČJE OD MOJIH SANJ? Napisa se ni nihče dotaknil in preživel je vsa leta kot nekakšna zapuščina neprilagojenih. Nasmehnil sem se in postalo mi je toplo pri srcu.

Pozvonil sem in nato še močno potrkal. Prijel sem za kljuko in odprl vrata. Stopil sem skozi hodnik v sobo. Poleg mize je ležal Aldo. V somraku sobe sprva nisem opazil nenaravnega položaja njegove glave. Obšla me je slabost in začutil sem, kako se mi šibijo noge. Zbral sem še toliko moči, da sem preveril, če kaže kakšne znake življenja. Poklical sem policijo. Aldo je bil mrtev.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011