Knjiga

Rezervno življenje

Lidija Dimkovska»

prevod: Aleš Mustar

naslovnica: Vesna Vidmar

format: 130 × 200

strani: 432

vezava: mehka, zavihi

izid: 2014

ISBN: 978-961-241-840-3

redna cena: 27,10 €

modra cena: 25,74 €

vaš prihranek: 1,36 €

na zalogi

Rezervno življenje je pretresljiva zgodba o usodi siamskih dvojčic z zraščenima glavama in pomenljivima imenoma, Zlata in Srebra, ter njunem boju za individualnost, zasebnost in ločeno življenje. Njuna osebna drama se odvija v obdobju med letoma 1984 in 2012 in je razpeta med Skopjem in Londonom, vključuje pa tudi dogajanja, ki niso le del osebnega, ampak tudi kolektivnega spomina in zgodovine. Zgodba, ki jo pripoveduje Zlata, se začne nekega junijskega popoldneva leta 1984 v predmestju Skopja, kjer se avgusta leta 2012 tudi konča. Glavni junakinji se s prijateljico igrata prerokovanje: s kom se bodo poročile, kje in kdaj, koliko otrok bodo imele, ali bo njihov mož reven, bogat ali milijarder. Na začetku se igrata Srebra in Zlata, na koncu pa Zlatini hčerki Marta in Marija. Krog je sklenjen – 28 let življenja, odraščanja, trpljenja, ljubezni in sovraštva. Razdružitev siamskih dvojčic sovpada z razdružitvijo bivših jugoslovanskih republik. Rezervno življenje je ljubezenski, zgodovinski in politični roman o času, v katerem živimo, in o ljudeh, s katerimi se lahko poistovetimo.

Izid je finančno podprla Izvajalska agencija za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo – Program kultura.

_______

NAGRADA EVROPSKE UNIJE ZA KNJIŽEVNOST 2013

Preberite odlomek

na vrh strani

Na dan, ko sva diplomirali, s študijem je Srebra namreč kar se da pohitela in tudi mene pripravila na diplomski izpit, naju je pred fakulteto čakal Darko, s Srebra sta »hodila« oziroma sta se imela rada že leto in pol. On je diplomiral nekaj dni prej. Bil je topel, toda ne vroč junijski dan, začetek poletja 1995. »Prišel sem vama samo čestitat,« je rekel, »najbolje, da se dobimo zvečer in to proslavimo.« S Srebro sva se strinjali, da se dobimo v Kuli, najinem najljubšem kraju v večernih urah, malo sva še postali z Darkom, potem pa sva šli. »Ali tudi ti, zdaj, ko sva končali študij, občutiš praznino?« sem vprašala Srebro, ko sem končno le zbrala dovolj poguma. »Ja, malo,« je rekla v zadregi, »kdo ve, kaj bosta rekla mama in očka.« Šli sva peš do Narodnega gledališča, ni se nama mudilo domov, ustavili sva se pred knjigarno Kultura pri Kamnitem mostu in vstopili. Tam je bila zaposlena mati ene izmed najinih sošolk iz srednje šole, vedno je bila prijazna do naju, povedali sva ji, da sva diplomirali, in tudi ona nama je prisrčno čestitala in se nama pritožila, da Bile zavlačuje s fakulteto, da še vedno ni opravila vseh izpitov od lani. »Vidve pa,« je rekla, »sta ne glede na to, kakšni sta, končali študij.« Šli sva čez Kamniti most proti postajališču Rekord, jaz pa sem v sebi nosila praznino, ki je ne morem opisati z besedami, nisem je razumela, saj je bilo dejstvo, da sem končala študij prava, ki ga v vseh štirih letih študija nisem niti za hip vzljubila. Za vedno sem izgubila nekaj, kar sem v bistvu sovražila, to je bil največji kompromis v mojem življenju, toda kaj pa zdaj, kaj naj zdaj? Pred sabo nisem imela nobenega cilja več. Znova nisva imeli dovolj denarja za operacijo, o kateri sva sanjali že v otroštvu, pa tudi ne za to, da bi odprli odvetniško pisarno, ali pa možnosti, da bi naju kdo zaposlil. Srebra pa je ostala brez štipendije. Kaj bova počeli, kako bova živeli, sva se spraševali. Doma denarja nisva dobivali in ga tudi nisva pričakovali, očetu je bilo včasih sicer žal, da smo se v zadnjih letih tako odtujili, čeprav je težko razumeti, da se starši in otroci lahko odtujijo, zato nama je, sicer ne pogosto, preden sva šli ven, stisnil kak dinar v pest brez vednosti mame. V popolni tišini sva s temi mislimi prišli domov. Zalotila sem se, kako težko mi je povedati, da sva diplomirali. Bilo je, kot bi prišla v kakšno pisarno, v kateri sedijo neznanci, a ker se mi je tistega dne zgodilo nekaj pomembnega, se ne morem zadržati, in rečem: »Danes sem diplomirala,« neznanci pa se v zadregi nasmehnejo, ne vedo, kaj naj rečejo, kot bi jih dobila nepripravljene, ko pa pridejo k sebi, rečejo: »Lepo, čestitam!« Toda Srebra je glasno in jasno rekla: »Ej, diplomirali sva.« Oče je sedel za mizo v jedilnici in gledal televizijo, mama je sedela na zofi v kuhinji in vezla neko tapiserijo. Oče je nekaj zamrmral zase, tako tiho, da nisva slišali, kaj je rekel, in potem še naprej gledal televizijo. Ko sva vstopili v kuhinjo, naju je mama pogledala in vprašala: »Kdo drug je še diplomiral? Ste vsi diplomirali? Pa so govorili, da tisti profesor meče študente, ko je videl, kakšni sta, je verjetno …« Potem je vstala in na mizo postavila mrzla pražena jetra z jajci in solato iz polovice kumare v posodici. Usedli sva se na najin stol in jedli brez besed, brez odgovora na njena vprašanja, hitro, obliti z nekakšnim sramom, kot bi bili vsiljivki na domu ljudi, ki so bili starši, ker je tako pač naneslo. Šli sva v sobo, se usedli na tla, naslonili glavi na najino posteljo in molčali, v nama pa je rasla jeza na ves svet. Na srečo je na steni ob postelji zazvonil telefon, vstali sva. Srebra je dvignila slušalko in se oglasila in zaslišali sva glas tete Ivanke, ki jo je zanimalo, kako nama je šlo, rekla je, da je ves dan mislila na naju, ni vedela, ali sva diplomirali ali ne. Potem se je veselila, kot da bi bili njuni hčerki, in nama rekla, da jo morava naslednji dan brez izgovora obiskati, ker nama bo za diplomo naredila piroške. Najina teta, mamina sestra, je bila od nekdaj bolj materinska do naju kot najina mama. Poklicali sva še teto Milko, ki se je tudi razjokala od sreče, ves čas je ponavljala: »Tetini odvetnici, tetini odvetnici …« Tudi strička sva poklicali in tudi v njegovem glasu je bilo čutiti ponos in vedeli sva, da bo o tem takoj obvestil dedka in babico. »Še ta vikend prideva na deželo,« sem mu rekla, saj sem čutila nujno potrebo in zagotovo tudi Srebra, da sedeva v babičino naročje, da naju objame vsako z eno roko in da ji rečeva: »Babica, zapoj nama Hi, hi, kobila …,« in nama jo res zapoje, potem vstaneva, se obrneva k njej, jo zasujeva s poljubi in si tako duši nahraniva z ljubeznijo.

© Modrijan založba, d. o. o., 2014

Vaša košarica


Vaša košarica je prazna.