Bralec

V središču dogajanja romana Reber je mlad moški, ki se znajde v psihiatrični bolnišnici, kjer ga zdravnik prosi, da kot del terapije opiše svoje spomine na otroštvo in mladost. Na videz shizofreno pripovedovanje se počasi sestavlja v prvoosebno pripoved o otroku, ki je vsak dan priča prepirom med očetom alkoholikom in materjo s prekomerno telesno težo. Po tragediji, ki se zgodi doma, ga posvojijo krušni starši. Čeprav se razmere za nekaj časa izboljšajo, je otrok še zmeraj žrtev izzivanja in nasilja s strani sošolcev v šoli. Počasi zaide v slabo družbo, pusti šolo, predaja se alkoholu in nazadnje ga iz hiše vržejo še krušni starši. Propadlemu protagonistu se svet postopoma seseda in resnične dogodke prične mešati s svojimi strahovi, predvsem pa z željami po življenju, ki ga nikdar ni imel. Vse skupaj ga privede do tega, da kmalu tudi sam ne loči več med resničnostjo in lastnimi iluzijami.

V romanu nam avtor podaja dve zgodbi o pretresljivosti smrti, ki sta pomembno posegli v njegovo življenje. Čeprav sta zgodbi na videz nepovezani, ju med drugim tesno poveže pisateljeva pričevalska, sčasoma pa tudi doživljajska vpletenost. Zanj postaja tuje življenje ogledalo, v katerem se odslikava njegovo lastno bivanje in povratno vpliva na oživljanje njegovega intimnega razmerja ter na njegov odnos do drugih.

Philip Roth v Ponižanju (The Humbling, 2009) prikaže usodo šestdesetletnika Simona Axlerja, enega najboljših gledaliških igralcev svoje generacije, ki mu po stotinah sijajno uprizorjenih vlog usahne igralska moč. Odtujen sebi in svojim bližnjim doživi živčni zlom, zatem pa ga z roba samouničenja, kot se zdi, na varno potegne erotična zveza z (dotlej lezbično) hčerko njegovih prijateljev iz mladih dni.
Roman se uvršča v kontekst ključnih besedil sodobnosti, saj Roth v njem s slogovno natančnostjo pred bralcem zavrti zgodbo o ljubezni in strasti, uspehu in prestižu, podčrtano z ironičnimi spoznanji o njihovi minljivosti.

Domov je zgodba priseljenskega delavca Mohameda, ki je po štiridesetih letih marljivega dela v Franciji tik pred upokojitvijo, ki se je prav nič ne veseli, saj ne zna zapustiti svoje delavnice. V nelagodju pred novim položajem dela nekakšen pregled svojega življenja in med množico spominov se vpletajo njegovi razmisleki pobožnega muslimana, ki ne mara fanatičnih skrajnosti; ki ga skrbi stopnjevanje nasilja v priseljenskih predmestjih; in ki se sprašuje o svojih otrocih, ki so prevzeli francosko nacionalnost, si »pofrancozili« imena in jih ne zanimajo več maroške korenine in tradicija. Nazadnje se odloči, da se vrne v rodno vas, kjer namerava zgraditi hišo, dovolj veliko za vso njegovo družino.

Malicijska obala oziroma otoček Gema postane – po stoletjih nepomembnega obstoja – prizorišče, na katerem se v naglem zaporedju sprostijo najelementarnejše strasti, poleg opisov pokrajine in življenjskega sloga Malicijcev dovolj prepričljive, da pozabimo, da je dogajalni prostor pravzaprav fiktiven. Kar štirje junaki vlečejo glavne in odločilne niti tega ljubezensko-vojno-pustolovskega romana: brata Reino in Esteban Coppeta, trgovec in avstrijski priseljenec Jerónimo Franck ter otoška lepotica Alia Emar. Šele tik pred poroko Alie in Jerónima modrooki Esteban zbere dovolj poguma, da svojo ljubezen do dekleta izrazi v okornih verzih, objavljenih v lokalnem časopisu.

Vračanje v domovino po dvajsetih letih Teodorju zbuja mešane občutke in pričakovanja. Nekoliko nenavadna je že namera, da se švicarski poslovnež na višku uspešne kariere odpravi v Romunijo. Toda le na videz. Tja ga namreč žene nekakšna kriza srednjih let, ki izostri občutek izkoreninjenosti, spodbudi hrepenenje po domačih krajih, predvsem po neizpolnjeni – pa tudi izdani – mladostni ljubezni, in pod vprašaj postavlja smisel življenja sploh.
Nekdanja domovina, prežeta z balkansko barvitostjo, ljudskimi pripovedkami in vraževerjem, a tudi z brezobzirnim tranzicijskim povzpetništvom, pokaže svoj dvojni obraz, nostalgičen in krut obenem.

Mala življenja so zgodbe o nesreči, besu in norosti. Osem portretov deželanov iz avtorjevih rojstnih krajev pripoveduje o ljudeh, ki niso nikdar uresničili svojih sanj: o izseljenem kmetiču, ki ga pogubi Afrika, o zapitem župniku, ki mašuje v prazni cerkvi, o umrlem detetu ... V roman jih povezuje eliptična avtobiografija, kajti te male usode, »sirene avtorjevega otroštva«, so obenem metafore pisateljskega iskanja. Michonovi »značaji s podeželja« trpijo za sindromom gospe Bovary.

Nina Telemann. 43 let. Učiteljica norveščine v srednji šoli. Kratkovidna. Štiricentimetrska stekla v očalih. Saj ne. En centimeter. Ampak to je tudi veliko.

Bror Telemann. 42 let. Dramaturg v Narodnem gledališču. Sanja o tem, da bo tudi sam napisal teater. Zajebano dober komad. Ki bo vse postavil na svoje mesto. Odličen vid. Težave z alkoholom? Neeeeeee. V bistvu ne.

Vieweghov pisateljski kredo je: Ne dolgočasi! In za zgodbe, uvrščene v izbor kratkih zgodb Zgodbe o ljubezni in seksu, to nedvomno velja. Viewegh je prvovrstni mojster te kratke forme. Tudi v tej knjigi so stalnica, rdeča nit zgodb družinski in ljubezenski odnosi. Kot pričata že naslova knjig, iz katerih so zgodbe izbrane, so zakon, seks, ljubezen avtorjeve pomembne teme in skozi čas doživljajo svoj razvoj, tako kot se razvija in dozoreva tudi avtorjev alter ego Oskar (tudi glavni protagonist Čudovitih pasjih časov).

Romaneskni prvenec Dorote Masłowske je ob izidu leta 2002 razburkal poljsko bralsko in kritiško javnost in ju razdelil na dva tabora: del javnosti (tudi strokovne, mdr. pesnik Marcin Świetlicki in pisatelj Jerzy Pilch) je tedaj komaj devetnajstletni avtorici priznal izjemen pisateljski talent in posluh za jezik, druga polovica pa je knjigo zavrnila kot vsebinsko prazno provokacijo, zgrajeno na vulgarizmih, kletvicah, psovkah in šokantnih temah, kot so droge, seks in podobno.
Zakaj se je del bralstva na Poljsko-rusko vojno pod belo-rdečo zastavo odzval tako negativno? Najbrž zato, ker je Masłowska angažirana – razgalja anomalije poljske družbe, npr. nacionalizem in ksenofobijo, kar razkriva že naslov knjige.