Knjiga
25. ura
David Benioff»
prevod: Lili Potpara
naslovnica: Vesna Vidmar
format: 130 x 200
strani: 216
vezava: mehka, zavihi
izid: 2008
ISBN: 978-961-241-233-3
redna cena: 20,00 €
modra cena: 9,90 €
vaš prihranek: 10,10 €
na zalogi
Monty Brogan se mora v 24 urah zglasiti v zveznem zaporu Otisville, na prestajanje sedemletne zaporne kazni zaradi preprodajanja drog. Čednemu sedemindvajsetletniku, ki je kot otrok sanjal, da bo postal gasilec, tako ostane ena sama noč: preživeti jo kani s prijateljema Jakobom, sramežljivim gimnazijskim učiteljem angleščine, in Slatteryjem, borznikom z Wall Streeta. Roman 25. ura je – čeprav opisuje en sam dan v življenju mladega Newyorčana – čudovita študija portretov, od glavnega junaka, obeh njegovih prijateljev, ljubečega očeta in dekleta Naturelle do lumpov iz newyorškega nočnega življenja in celo zapuščenega, trpinčenega psa Doyla, ki mu Monty reši življenje.
Zapisali so
na vrh straniVčasih me slovenski prevod kake knjige pošteno in prijetno preseneti. Ko sem na knjižni polici neke knjigarne zagledal 25. uro Davida Benioffa, sem takoj vedel, koliko je ura. Eden boljših filmov leta 2002, ki ga je režiral Spike Lee, v njem pa je glavno vlogo odigral Edward Norton, je bil posnet po scenariju Davida Benioffa, ki ga je ta napisal po svojem romanu iz dveh let poprej, in se je pri nas predvajal pod naslovom Poslednja noč. V hitrem in dinamičnem romanu spremljamo zadnjo noč Montyja Morgana, preden se mora zaradi prestajanja kazni, ki si jo je prislužil s preprodajanjem mamil, zglasiti v zaporu. Freska sodobnega newyoškega življenja – ki jo predstavljajo tako utrinki iz Montyjeve preteklosti kot tudi dogodki zadnjega večera, ki se ga Monty nameni preživeti s prijatelji, ob tem pa poravnati še nekaj neplačanih računov – je v filmski obliki dobila še novo dimenzijo, ki je roman zaradi svoje letnice nastanka še ne premore: Poslednja noč je bil namreč eden prvih filmov, ki je gledalce soočil s tedaj še zmeraj šokantnim pogledom na »ground zero«.
Samo Rugelj, Bukla 29, maj 2008
Monty zaklene vrata majhne kabine in sede na pokrov školjke. Nekdo je nad rolo toaletnega papirja s srebrnim flomastrom napisal Jebi se. Seveda, pomisli Monty. Tudi ti se jebi. Jebeš vse po vrsti. Francoske receptorke, ljudi pri večerji, ki pijejo vino, natakarje, ki sprejemajo naročila. Jebeš to mesto in vse v njem. Berače, ki se režijo na cestnih vogalih in prosjačijo za drobiž. Sikhe s turbani in neumite Pakistance, ki z rumenimi taksiji divjajo po avenijah. Pedre iz Chelseaja z depiliranimi prsmi in nabildanimi mišicami. Jebeš vse! Korejske špeceriste s piramidami predragega sadja, tulipani in vrtnicami v celofanu. Nigerijce v belih haljah, ki na Peti aveniji prodajajo ponarejene Guccijeve cunje. Ruse na Brighton Beachu, ki pijejo čaj iz kozarčkov s sladkornimi kockami med zobmi. Jebeš vse po vrsti! Haside s črnimi klobuki v umazanih kaftanih, ki na 47. ulici prodajajo diamante in preštevajo denar, medtem ko čakajo na odrešenika. Spačke na pločnikih s skrivenčenimi telesi, ki se tresejo v krčih. Brokerje z Wall Streeta, domišljave in naparfumirane, ki na podzemni prebirajo preganjene časopise. Jebeš vse po vrsti! Skaterje v Washington Square Parku, ki jim pri vsakem skoku zažvenketajo verige, s katerih jim visijo denarnice. Portoričane, ki skozi odprta okna avtomobilov mahajo z zastavicami in imajo radio na ves glas. Italijane iz Bensonhursta, ki si mažejo lase z briljantino, se oblačijo v najlonske obleke in v žepu nosijo podobice sv. Antona. Gospodinje iz Upper East Sida s stisnjenimi ustnicami in liftingi, s šali iz Hermesa in artičokami iz Balduccija. Jebeš črnce z obrobja, nikoli ne podajo žoge, ne poznajo obrambe, pri vsakem skoku na koš naredijo štiri korake. Jebeš osnovnošolske narkiče, ki kadijo v očijevi kuhinji, medtem ko stari leti v Tokio. Jebeš policijo, gnjavatorje v modrem z debelimi vratovi, ki skozi rdečo drvijo po krofe. Jebeš Knickse – Patricka Ewinga in njegov poraz proti Indiani, Charlesa Smitha in njegove ponesrečene strele proti Čikagu, Johna Starksa in na tisoče zgrešenih košev proti Houstonu – jebeš jih vse, nikoli ne bodo prekosili Jordana, nikoli! Jebeš Jakoba Elinskyja, tega stokajočega palčka. Jebeš Franka Slatteryja, ki moji punci vedno bulji v rit. Jebeš Naturelle Rosario, ki bo od jutri naprej samska. Jebeš Kostjo Novotnyja; zaupal sem mu, pa me je prodal. Jebeš fotra, samega v temnici, kjer na štrik obeša mokre fotke. Jebeš mamo, ki trohni pod snegom. Jebeš Jezusa Kristusa, dobro jo je odnesel, eno popoldne na križu, vikend v peklu in potem aleluja z vsemi angeli. Jebeš to mesto in vse ljudi v njem – od vrstnih hiš v Astoriji do dupleksov na aveniji Park, od večnadstropnic v Brownsvillu do mansard v Sohu, od bolnice Bellevue do najemniških stanovanj v Alphabeth Cityju do meščanskih hiš na Park Slopu – naj jih Arabci zbombardirajo do ruševin, naj se dvignejo vode in potopijo to podganjo zalego, naj potres poruši vse nebotičnike, naj divjajo neukročeni požari, naj gori, gori, gori. In jebi se tudi ti, Montgomery Brogan, vse si zajebal.
Nekdo tolče po vratih in Monty vstane, odide k umivalniku in si umije roke. Strmi v svoj obraz v ogledalu. Ti je pa res koristil, pomisli. Zelene oči, visoke ličnice, raven nos, popolni beli zobje. Čeden belček! Oči, ličnice, nos, zobje. Nekdo še močneje potolče po vratih. In Monty ve, kaj mora storiti. »Jebi se,« zašepeta in v pozdrav pomaha obrazu v ogledalu.
© Modrijan založba, d. o. o., 2008
Multimedija
na vrh straniPoglejte tudi
na vrh straniVaša košarica
Vaša košarica je prazna.