To jutro sta Jérôme in Delphine takoj po zajtrku odšla na tržnico, on pa je ostal doma, da je popazil na Juliette in Osandi, hčerko lastnika guesthousa. Sedel je na terasi bungalova in v naslanjaču iz ratana bral lokalni časopis. Tu in tam je malo dvignil pogled, da je videl, kaj delata deklici, ki sta se igrali ob vodi. Smeje se sta poskakovali po nizkih valovih. Juliette je govorila francosko, Osandi pa singalsko, a sta se vseeno zelo dobro sporazumeli. Vrane so se krakajoč spopadale za drobtine od zajtrka. Vse je bilo mirno, obetal se je lep dan, Philippe je pomislil, da bi popoldne lahko šla z Jérômom ribarit. Naenkrat se je zavedel, da so vrane izginile in tudi ptičje petje je utihnilo. Tedaj je pridivjal velikanski val. Še tik pred tem je bilo morje povsem mirno, tisti trenutek pa se je dvignilo v zid, tako visok kot nebotičnik, in ta se je zrušil nanj. Bliskovito je pomislil, da bo umrl in sploh ne bo trpel. Voda ga je pogoltnila in ga odnesla seboj. Zdelo se mu je, da ga že neskončno dolgo vrtinči v velikanskem trebuhu vala, nakar ga je izbrizgnilo in pristal je na hrbtu. Kot deskar je drsel nad hišami, nad drevjem in nad cesto. Nato pa se je val zasukal nazaj in ga vsesaval, da ga je vleklo proti odprtemu morju. Videl je, da drvi proti razbitinam zidov in da se bo ob njih raztreščil. Samodejno se je oprijel kokosovega drevesa, ga spustil in zgrabil drugo drevo. Tudi tega bi spustil, če ga ne bi del ograje iz priostrenih kolov zagozdil in stisnil ob deblo. Mimo njega so drveli pohištvo, živali, ljudje, tramovi in betonske klade. Zaprl je oči in čakal, da ga bo zmlela ena od velikanskih razbitin. Mižal je, dokler pošastno bučanje vodnega toka ni potihnilo in je zaslišal druge glasove, krike ranjenih moških in žensk. Doumel je, da ni konec sveta, da je še živ, da se prava mora šele začenja. Odprl je oči in pustil, da ga je ob deblu potisnilo na površje vode, ki je bila motna ali že kar popolnoma črna. Še vedno je bilo čutiti vodni tok, a lahko si se mu uprl. Mimo je priplavalo žensko truplo, glavo je imela v vodi in roki prekrižani. Med razbitinami so se preživeli začeli klicati in ranjenci so ječali. Philippe je omahoval, kam bi bilo bolje iti – proti obali ali proti vasi. Juliette in Osandi sta mrtvi, o tem je bil prepričan. Moral je najdi Jérôma in Delphine in jima to povedati. Odslej bo to njegovo življenjsko poslanstvo, to jima bo dopovedoval do konca življenja. Philippu je voda segala do prsi, bil je v kopalkah in okrvavljen, ni pa vedel natanko, kje je ranjen. Najraje bi ostal kar tam, ne da bi se premaknil, in počakal na pomoč, a se je vseeno prisilil, da je šel naprej. Tla pod njegovimi nogami so bila neenakomerna, mehka, gibljiva, prekrita z gnetljivo gmoto ostrih stvari. Ni jih mogel videti in strahovito se je bal, da se bo ob njih ranil. Pri vsakem koraku je preiskoval teren, napredoval je počasi. Ko je bilo do njegove hiše samo še sto metrov, ni prepoznal ničesar. Nikjer ni bilo več nobenega zidu in nobenega drevesa. Tu in tam se je prikazal kakšen znan obraz. To so bili sosedje, ki so prav tako kot on bredli, črni od blata in rdeči od krvi, z očmi, razširjenimi od groze. Tudi oni so iskali svoje bližnje. Vsrkavajočega švistenja odtekajoče vode skoraj ni bilo več slišati, vedno glasnejši so postajali kriki, jok in hropenje. Philippe je le prišel do ceste in malo višje do tja, kjer se je bil ustavil val. Nenavadno je bilo, da se je ta meja kazala tako razločno. Onstran kaosa se je nadaljeval popolnoma običajen svet, povsem nedotaknjen, s hišami iz rožnate ali svetlo zelene opeke, potkami iz rdečega laterita, tržnimi lopami, z motocikli in elegantno oblečenimi ter zelo zaposlenimi, preživelimi ljudmi, ki so se šele začenjali zavedati, da se je zgodilo nekaj neznanskega in strašnega, niso pa še natanko vedeli, kaj. Zombiji, ki so se, tako kot Philippe, vrnili med žive, so lahko samo še jecljali besedo »val« in ta se je širila po vasi, kot se je 11. septembra 2001 na Manhattnu verjetno širila beseda »letalo«. Valovi panike so nosili ljudi v dve smeri: proti morju, da bi videli, kaj se je zgodilo, in pomagali tistim, ki bi jim še lahko; po drugi strani pa čim dlje od morja, da bi bili na varnem, če bi se nesreča ponovila. Philippe se je med prerivanjem množice in kriki vzpenjal po glavni ulici do tržnice, ravno ob uri, ko je bila tam že sicer največja gneča. Pričakoval je, da bo Delphine in Jérôma dolgo iskal, a ju je takoj zagledal pod urnim stolpom. Govorice o katastrofi, ki sta jih pravkar slišala, so bile tako zmedene, da je Jérôme tisti trenutek mislil, da je neki nor strelec streljal nekje v Tangali. Phillipe se je napotil k njima, vedel je, da so to njune zadnje sekunde sreče. Videla sta, da se jima bliža. Prišel je do njiju, ves blaten in krvav, s spačenim obrazom, tu pa se Philippova pripoved ustavi. Ne more nadaljevati. Usta drži odprta, ne zmore pa ponoviti treh besed, ki jih je moral izgovoriti v tistem trenutku.

Delphine je tulila, Jérôme pa ne. Objel je Delphine in jo tako močno, kolikor je mogel, stiskal k sebi, medtem ko je ona tulila, tulila, tulila. Od tistega trenutka dalje je začel uresničevati svoj novi načrt. Rekel si je, da za svojo hčerko ne more storiti ničesar več, torej bo rešil vsaj ženo. Sam nisem bil navzoč pri prizoru, ki ga povzemam po Philippovi pripovedi, spremljal pa sem nadaljevanje in videl, kako je Jérôme uresničeval svojo zamisel. Ni izgubljal časa s praznim upanjem. Philippe ni bil samo njegov tast, ampak tudi njegov prijatelj. Popolnoma mu je zaupal, kljub šoku in trenutni zmedenosti je takoj, kakor hitro je Philippe izrekel tiste tri besede, razumel, da je to res. Nasprotno pa je Delphine hotela verjeti, da se Philippe moti. Njemu se je uspelo rešiti, torej se je morda tudi Juliette. Philippe je odkimaval, češ, to ni mogoče, Juliette in Osandi sta bili tik ob vodi, nobene možnosti ni. Nobene. Našli so jo v bolnišnici, med desetinami in nato že stotinami trupel, ki jih je ocean vrnil in so jih zaradi pomanjkanja prostora položili kar na tla. Med temi mrtveci sta ležala tudi Osandi in njen oče.
/…/
Vračam se po ulici D'Hauteville, ustavil se bom v kavarnici na trgu Franza Liszta, prebral časopis in se potem vrnil domov. Rodrigue bo medtem že odšel v gimnazijo. Hélène se bo morda spet ulegla in potemtakem se ji bom pridružil. Ljubila se bova umirjeno kot zakonci, že malo ustaljeno, kar v obeh vzdrami nenehno poživljeno poželenje, ki upam, da je neizčrpno. Znova bom skuhal kavo, skupaj jo bova pila v kuhinji in govorila o otrocih, o tem, kam gre ta svet, o prijateljih in o družinskih drobnarijah. Hélène bo odšla v službo in čas bo, da se tudi sam lotim dela. Že šest mesecev sem vsak dan nekaj ur prostovoljno preživel pred računalnikom in pisal o tem, česa se najbolj bojim na svetu, kaj za starše pomeni smrt otroka in kako smrt mlade ženske prizadene moža in otroke. Usoda je hotela, da sem bil priča takima nesrečama, ki sta se zgodili druga za drugo, in mi naložila, vsaj tako sem razumel, naj o tem poročam. Meni je bilo z obojim prizaneseno in molim, da bi tako ostalo tudi poslej. Včasih sem slišal koga reči, da znamo srečo ceniti šele za nazaj. Mislimo: Tedaj se tega nisem zavedal, ampak takrat sem bil srečen. To zame ne velja. Jaz sem bil dolgo nesrečen in tega sem se dobro zavedal. Danes imam rad to, kar mi je prineslo življenje, čeprav za to nimam posebnih zaslug, tako je usoda do mene ljubezniva. In vso svojo filozofijo lahko strnem v stavek, ki ga je menda na predvečer Napoleonovega kronanja za cesarja izrekla njegova mati Madame Letizia: »Da bi vsaj trajalo.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2012