40
Marie se spušča po stopnicah in pazi, da ji ne bi zdrsnilo. Zrak okrog nje, negiben, tako gost, da se ji zdi, kot da diha skozi plastično vrečko, je nasičen s smradom mrtvih teles. Vroče je. Vodne kaplje padajo v tišino.
Marie sliši v temi gomazenje nečesa, kar se zbira in približuje. Njeni prsti opazijo zid. Strese jo, ko se dotakne pajčevine. Zapre oči in si zamrmra neko izštevanko, da je ne bi zgrabila panika. Nekakšni zvoki nad njo, neko šumotanje. Praskanje neštetih urnih tačk, ki dirjajo po stropu. Marie dvigne glavo in v tistem trenutku nekaj kosmatega pristane na njenem obrazu ter se ga oprime s kremplji. Trde in svilnate tačke ji skakljajo po ustnicah, kopljejo po licu. Marie požre krik in lopne po zverinici, da se umakne. Potem postavi konico stopala na naslednjo stopnico in začuti, kako se podplat pogrezne v nekaj mehkega. Tisto se zdruzne pod njeno nogo in se razpoči kakor zrel sadež. Kri ji zledeni. Nekaj mrgoli po stropu in pod njenimi nogami: mehka in žilava telesca, ki se skušajo oprijeti njenih las, drobne, mišičaste tačke, ki dirkajo po stenah, da bi jo grizle v roke. Gnezdo tarantel. Marie hodi po pajkih, ki gomazijo po stopnicah, opleta z rokami, da bi se otresla tistih, ki se ji oprijemajo zapestij, in sem ter tja krikne od groze. Požiralci trupel. Samo da ne pade.
Čim globlje se spušča, tem gostejši postaja vonj po truplih. Zdi se ji, da se stene pod njenimi prsti premikajo. Ob njenih rokavih polzijo grozdi mrčesa. Prišla je do drobovja zemlje. Zemlje, ki jé ljudi. Občutek ima, da hodi že ure, niti tega ne ve več, ali se vzpenja ali spušča. Ampak kako bi se lahko človek izgubil na stopnišču?
Tla pod njenimi nogami se zravnajo. Marie se znajde v nekakšnem podzemnem hodniku. Tla so gladka in tlakovana. Pospeši korak, da bi bila čim hitreje čim dlje od mračnega žrela stopnišča. V daljavi zagleda rumeno svetlobo bakle.
Kakor metulj v temi sledi tej svetlobi, tipaje stopa naprej po hodniku. Vonj po truplih postaja zadušljiv. Marie se zdi, kakor da hodi po gosti megli, ki ji prodira skozi obleko in se ji cedi v grlo.
Ko se približa soju bakle, počasi razloči od vlage lesketajoča se tla in sivino zidov. Vidi tudi grivo korenin, ki so si utrle pot skozi kamenje v stropu. Ko spusti pogled, opazi na tlaku kapljice sveže krvi. Zato so bili pajki tako živahni: zavohali so sveže meso in kri, ki je kapljala od Rachel, ko jo je morilec nesel po stopnišču; in takoj prilezli na dan, da bi se je napili. Marie vztrepeta, saj ve, da je ne bodo več pustili ven.
Tako, končno je na svetlem. Na koncu hodnika so vrata v jetniško celico s težkimi ulitimi rešetkami. Marie jih odrine. Vrata zaškripljejo v tečajih. In plamen bakle zaplapola v toku mlačnega zraka, ki zapiha skozi špranjo.
41
Marie je prišla do prostrane kripte. Trepetajoča svetloba stotin do polovice staljenih sveč poraja orjaške sence, ki kakor da lebdijo na zidovih.
Mariejine oči, ki so bile v temi stopnišča slepe, se začenjajo navajati na gibljivi polmrak kripte. Pred njo je široka, z mozaiki tlakovana pot z vrstama klopi ob straneh. Marie zoži oči. Tedaj razloči postave na klečalnikih in začuti, da je njeno srce izpustilo en utrip: v kripti klečijo ljudje, upognjenih kolen, sklenjenih rok, zgrbljeni drug čez drugega. To so razpadajoča trupla z dolgimi lasmi in krempljastimi nohti, pomembneži v suknjah in posušene stare dame s torbicami v rokah, z rožnimi venci in zaprašenimi mašnimi knjigami. Maša mrtvecev. Od tod je prihajal tisti strahotni smrad.
Marie stopa po srednjem prehodu. Njeni koraki odmevajo v tišini, roke se ji tresejo. Zmotila se je: ta morilec ni gospodar lutk, duhovnik je, mistični morilec. Božji glas. Odprla je varovalo na pištoli in zdaj stopa zadenjsko, da bi imela boljši pregled nad polmrakom. Čim dlje po prehodu gre, tem bolje, opazi, so trupla ohranjena. Črno meso, iztrgano tišini grobov.
V trepetajoči svetlobi sveč brenčijo oblaki žuželk. Marie dvigne pogled in otrpne. Oboke kripte prekrivajo grozdi spečih muh, medtem ko druge obirajo trupla. A to še ni vse, na zidove, ki se pnejo nad oltarjem, je pritrjenih pet orjaških križev. Eden, prazen in osvetljen z baklami, je na sredini. Dva sta ob straneh in oblegajo ju muhe.
Marie obstane ob vznožju oltarja, ne da bi zmogla odtrgati pogled od štirih človeških postav, pribitih na križe. Bakle jim osvetljujejo obraze: Mary-Jane Barko, Patricia Gray, Sandy Clarks in Dorothy Braxton, štiri ženske iz Hattiesburga, ki so izginile. Sodeč po stopnji njihove razpadlosti so bile umorejene istega dne, ko so izginile.
Ječanje v temi. Marie se obrne in zagleda na prvi klopi, ki je sicer prazna, klečečo postavo. Na drugih klopeh so že mrtveci, ki se stiskajo in prisluškujejo tišini.
Marie se približa. Rachel je, z rokami si zakriva čelo in se sklanje čez lesen pokončni del klečalnika. Marie se še bolj približa, dotakne se Rachelinih las. Svetli kodri se ji ovijejo okrog prstov in brez šuma padejo, kakor lasje lutke. Rachel se je tako bala, da bi izgubila lase. Njene rame se zganejo. Dvigne glavo. Marie se grize v ustnice. Očesni jamici sta prazni, krvavi luknji, ki zreta v temo. V temi zazveni njen tanki, prestrašeni glasek.
»Očka, si ti?«
»Jaz sem, Rachel. Marie.»
»Marie? Oh, Marie, ne vidim te.«
Ne da bi prenehala s pištolo pometati po temi, Marie šepne »pst« v Rachelino uho. Potem ji ovije roko okrog ramen in jo poskusi dvigniti. Rachel uide krik bolečine. Tedaj Marie dojame: zdaj vidi žeblje v Rachelinih zapestjih in komolcih, rjaste žeblje, ki so prebili golenici in držijo Racheline noge na klečalniku. Žeblje z velikimi glavicami, zadrte globoko v les.
»Moj bog, Rachel ... Kdo ti je to naredil?«
»Kaleb.«
»Kaleb? Tako mu je ime?«
Premolk. Marie zašepeta:
»Rachel, kje je zdaj Kaleb?«
V Marie strmijo prazne očesne jamice. Rachel hoče nekaj reči in Marie vidi med njenimi ustnicami razbite zobe. Rachel joka. Ne, to je kokodakanje, nekakšno hihitanje, ob katerem Marie zledeni kri. Rachel se je zmešalo.
»Ubil te bo, Marie. Ujel te bo in te ubil. Najprej pa te bo pribil zraven mene. Pribil te bo in potem bova skupaj molili. Na veke bova molili zanj. Prihaja, Marie. Tam je.«
Marie ravno še utegne obrniti glavo, da zagleda velikansko postavo, ki se izvije iz teme. Potem ji udarec v tilnik spodreže noge. Bel blisk. Rachel se zareži. Čelo je naslonila na dlani. Njene ustnice se premikajo, verjetno moli. V Mariejinem ušesu zaprasketa. Še zadnjič zasliši Bannermanov glas, sekajo ga interference. Marie komaj še aktivira lokalizator, ki ga ima skritega v žepu, potem plešoča svetloba sveč ugasne.

© Modrijan založba, d. o. o., 2008