Ko smo prispeli, je bila prelepa zgodnja jesen. Ogromno ljudi, kaos in vpitje. Na recepciji nekdanje politične šole ali hotela Zagorje, kot so ga imenovali nekateri, so se ljudje prepirali in prerivali. Vsak je hotel še eno sobo, sobo v prvem nadstropju zaradi otrok, moža, ki se bo vrnil iz vojne, ali kake druge pravice, ki mu je dovoljevala kričati. Mi smo stali ob strani.
V pičlih nekaj mesecih je sodišče izdalo sklep, da moramo v roku osmih dni zapustiti stanovanje ali pa nas bodo prisilno izselili. Ponujali so nam začasno prebivališče na morju, ampak mi smo hoteli ostati blizu Zagreba, ker bi v nasprotnem primeru vsi pozabili na nas, pa tudi tata nas bo iskal tam, če se bo pojavil. Izvedeli smo, da so Vukovarcem, ki so živeli v zagrebškem hotelu Holiday, priskrbeli primernejšo namestitev v Hrvaškem Zagorju, in priključili smo se njihovi skupini. Damirja sem opazila že v Holidayu. Prišel je iz dvigala, zelo lep je bil in pri priči sem se zaljubila vanj. Stali smo v recepciji, odrinjeni vstran, in čakali, kaj bo z nami. Tisti, ki so bili najglasnejši in so sami sebe oklicali za predstavnike brezglave, žalostne množice, ki so imeli najštevilčnejše družine in ki so že postali stanovalci prvega nadstropja, so se začeli dreti: »Ven s padalci! Ven s padalci!« To je letelo na nas in na nekaj drugih družin, ki so pobegnile iz kasarne ob morju. Tam je v eni sobi spalo sedemdeset ljudi. Nekateri od njih, ki so izvedeli za selitev skupine iz Holidaya, so se ji priključili z avtobusi, da bi poskusili srečo. Zaslišalo se je ihtenje žensk in jaz sem pri priči glasno zajokala. Vedela sem, da se bo ta ali oni ozrl k nam, nisem hotela, da bi nas vrgli na cesto, in hotela sem spet videti Damirja. Iznenada se je prikazala lepa ženska v uniformi, objela me je in rekla, da nam nihče ne sme storiti nič žalega in da ne bodo oni odločali o tem, kdo bo šel ven, ker je sob dovolj za vse. Bila sem ponosna nase, ker sem to tako dobro izpeljala. Predstavniki so tiho godrnjali, saj so bili zaradi peščice ljudi ob priložnost za izboljšanje svojega statusa in udobnejše življenje, a nazadnje so le popustili. Navsezadnje so bili posredi ženske in otroci, ki se niso imeli kam dati. Silno srečna sem bila. Dobili smo sobo v tretjem nadstropju, številka 325, s tremi posteljami. Miniaturna, sončna, topla soba s kopalnico. Mama je sedla na posteljo in zajokala. Ni mi bilo jasno, zakaj, saj smo dobili to, kar smo hoteli, četudi smo tvegali. Stopila sem na hodnik. V sobo številka 326 je pravkar zavil Damir in rekel: »Zdravo.« Vso noč nisem mogla zaspati.

***

V tretje nadstropje so večinoma vselili mlade in zdrave ljudi, take, ki so lahko hodili po stopnicah. Dve sobi naprej od naše je živela teta Slavica s svojima sinovoma. Mario je bil miren in vase zaprt, Dejo pa podivjan in nesramen. Ko smo punce šle mimo, nas je zmerom poskušal zagrabiti za zadnjico ali prsi, ki jih nismo imele, najbrž je kje to videl. Ni mu šlo dobro od rok, ker smo se mu vedno izmuznile, a potem nas je poskušal z vso silo udariti tja, to pa je takrat že postajalo boleče. Vsi smo ga sovražili, ampak jaz sem tiste dni začela naglo rasti in kmalu sem ga prerasla za glavo, zato me je pustil pri miru. Teta Slavica je vedno nosila kričeče majice in ozka krila iz jeansa in bila je dokaj debela. Imela je osmojeno trajno in živo rdeče našminkane ustnice. Večino časa je s sosedo Kajo prebila na hodniku in se glasno smejala, včasih tudi vreščala. Nekateri so jo sovražili, ker je bila srečna in ker je končno napočil njen čas. Prej jo je mož pretepal, bili so revni in živeli so v neki luknji brez kopalnice, potem pa je on padel. Ona je dobila pokojnino in si kupila kasetofon ter na vse grlo prepevala za široko odprtimi vrati. Nikoli ni prišla k nam v sobo, da bi se pozanimala, kako nam gre. V sobi poleg njene je živela moja prijateljica Marina z mamo in sestro. Potem so njeni dobili še eno sobo. Tisto jesen je prišlo do ene zadnjih izmenjav in njen oče se je vrnil iz ujetništva. Celo popoldne smo ždeli pred njenimi vrati in čakali, da pride ven in pove, kako in kaj. Prikazala se je, ko smo se začeli odpravljati na kosilo, in prinesla dve veliki vreči bombonov. Zardela in nasmejana je povedala, da se je njen tata celo uro tuširal, da bi s sebe spral prvi sloj umazanije. Vprašala sem jo, ali je rekel kaj o mojem tatu. Pa je pozabila vprašati.

***

Ker smo prišli med zadnjimi, nisem poznala nikogar. Že v recepciji sem opazila veliko otrok moje starosti. Po dveh ali treh dneh, ki sem jih prebila v sobi, sem pokukala ven in se začela smukati po mračnih, hladnih hodnikih. Betonska zgradba je bila ogromna in kaj hitro si se izgubil v njej. Tisto, kar se mi je najbolj vtisnilo v spomin, je bil mrak; nikjer ni bilo oken razen v sobah in iz tega mraka so ti tu in tam prilebdeli naproti obrazi starcev, ki so neslišno blodili po katakombah. Po požarnih stopnicah sem se spustila v pritličje in tam zagledala nekega fanta in punčko. Začela sem ju zasledovati: za preživetje je šlo. Menila sem, da sta se podala raziskovat svoj novi dom, in za vsako ceno sem hotela iti z njima. Začela sta se ozirati k meni in si nekaj šepetati. »Ej, sirota! Kakšne nogavice pa imaš? Take noge imaš kot kakšna štorklja,« mi je zabrusila punčka. Nisem ji odgovorila. Za trenutek sem obstala, potem pa sem jo spet mahnila za njima. Po nekaj minutah me je fant vprašal: »Greš z nama krast banane v kuhinjo?« »V redu,« sem rekla.
To sta bila moja prva prijatelja. Biljana in Ivan. Biljanina starša sta bila ločena. Njen tata je bil na morju, ona pa je z materjo pristala tu. Mama jo je varovala pred vsemi in vsem, neprestano, saj sta obe preživeli taborišče. Zdi se mi, da je prav zaradi te pretirane skrbi postala tako suha, krhka in prosojna. V glavnem je bila nevidna, ampak vsi so vsaj vedeli zanjo. Bila sem presrečna, ker se je bila pripravljena družiti z mano. Pozneje sem pozabila nanjo.
Tudi Ivan je imel samo mamo, ki je bila zunajzakonska žena njegovega očeta, ta pa je padel in jih tako vse pustil brez pokojnine. To je dobila očetova druga družina, tista, s katero ni živel. Ivan je pogosto spal na naslanjačih v recepciji. Kradel je sladoled in razne malenkosti, potem pa so mu nekateri od odraslih začeli plačevati, da je zanje kradel orodje in take stvari. V šestem razredu je nehal hoditi v šolo. Mislim, da sem bila celo malce zaljubljena vanj. Pokadil je škatlico marlbora na dan. Nato so mu začeli gniti zobje in ves je nekako porumenel. Ostal je nizke rasti, vseeno pa se je družil samo s starejšimi fanti. Njim v zabavo je včasih na koš obesil kako mačko. Ko so njegovi dobili stanovanje, so njegovo mamo pogosto omenjali v isti sapi s šoferji kamionov in tistimi z ministrstva.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011