Leta 1976 sem se proti koncu soparnega avgusta peljal skozi mestece G., na lovu za knjigami; milost me še ni obiskala in zaman sem vročično prelistaval vse mogoče »svete« spise, da bi našel pot do nje. Naletel sem na bolničarja iz La Ceylette; povedal mi je, kaj se je zgodilo z gojenci, ki sem jih poznal. Jojo je umrl, pod rušo je bila tudi Lucette Scudéry; Jean bo verjetno vse življenje pod ključem; Thomasa so sicer občasno spustili v običajno življenje, vendar se je še zmerom redoljubno odzval vsakič, ko so ga poklicala drevesa, in jih odreševal z ognjem; zato je bil zdaj spet za zidovi. »Kaj pa abbé?« sem vprašal. Bolničar se je žalostno zasmejal; povedal mi je o dogodku, ki se je zgodil pred tednom dni.
V soboto je Bandy popival s kmetijskimi delavci, ki so ravno pomlatili pšenico; ko se je gostilna Pri turistih zaprla, se je popivanje nadaljevalo v prezbiteriju, in v Saint-Rémyju so se prijateljčki ob jutranjem svitu zelo nadelani hrupno razšli. V nedeljo zjutraj se je iz La Ceylette odpravil običajni sprevod; globoko v visokem gozdu Trirogega griča so gojenci prepoznali abbéjev moped, naslonjen ob obcestno tablo z odskakujočo rogato živaljo. Jean se je pognal v gozd, za njim je stekel bolničar. Abbé je ležal na obronku bližnje jase, v cerkveni senci bukve, ob kateri je navidezno slonel, v glogovih vejah in poteptanem bršljanu; v svoji srajci iz grobega modrega bombaža, odpeti na slonovinastih prsih, je objemal praprot in ju gledal s široko odprtimi očmi: bil je mrtev.
V rojevajočem se dnevu, čistem na sijajnem nebu, lahnem kakor pijančeva pesem, ga je bujnolistni Grič poklical k sebi. Vstopil je v gozd; s škornji je vzdramil njegove vonje, čela se mu je dotaknila zelena senca. Kadil je cigareto, popito vino ga je zibalo, ljubkovalo ga je nežno listje; ves začuden je izrekel nekaj zlogov, katere, ne bomo nikdar vedeli. Nekaj mu je odgovorilo, nekaj v naključnem gostolenju ptiča, kar je spominjalo na večnost. Nenadno prhanje bližnjega jelena ga ni presenetilo; zagledal je merjaščevko, ki je mehko stopicala k njemu. Z dnevno svetlobo se je razumno petje še razmahnilo, petje, ki ga je slišal. Jasnina na obzorju je obsvetlila podrastje in v njem smrdokavre, šoje, njihovo perje, okrasto in rožnato kot cvetlice, njihove previdne kljune in okrogla očesca, polna duha. Pobožal je prečudno mehke kačice, iz grla so mu vrele besede. Ogorek ga je žgal v prste, potegnil je še zadnji dim. Takrat ga je obsijalo vzhajajoče sonce; opotekel se je, se oklenil rdečkastega krzna in prgišč mete; spomnil se je ženskega mesa, otroških pogledov, delirija nedolžnih otročičev: vse to je spregovarjalo v ptičjem žvrgolenju. V pretresljivem razodetju vesoljne Besede je padel na kolena. Dvignil je glavo, se zahvalil Nekomu in vse je dobilo smisel; nato je mrtev omahnil na tla.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011