Vse sem hotel narediti pravilno. Če bi vse naredil pravilno, bi pred svojim očetom lahko opravičil stroške, ki jih je imel z mano, ker sem obiskoval kolidž v Ohiu namesto v Newarku. Pred svojo materjo bi lahko opravičil, da je morala znova vse dneve delati v mesnici. V osrčju mojega častihlepja pa je bila želja, da bi se osvobodil močnega, trmastega očeta, ki ga je nenadoma zajel neobvladljiv strah, da se njegovemu odraslemu sinu ne bi zgodilo kaj hudega. Čeprav sem bil vpisan na oddelek, ki me je pripravljal na študij prava, mi v resnici ni bilo kdove koliko do tega, da bi postal odvetnik. O tem, kaj pravzaprav počne odvetnik, skoraj nisem imel pojma. Hotel sem zbirati odlične ocene, redno spati in se izogniti bitkam z očetom, ki sem ga imel rad in je zaradi veščega rokovanja z dolgimi, kot britev ostrimi noži in s težkim sekačem za meso postal moj prvi neprekosljivi junak, ko sem bil še fantiček. Kadar sem bral o bojih z bajoneti proti Kitajcem v Koreji, sem si v duhu predstavljal očetove nože in sekače. Vedel sem, kako morilska so kakor britev naostrena rezila. In vedel sem, kakšna je na pogled kri, ki se je strdila okoli vratov piščet, kadar so jih zaklali po pravovernem obredu, kako mi je pricurljala na roke iz govedine, kadar sem od kosti odrezal meso za biftek, kako je mezela skozi rjave papirne vrečke, čeprav je bilo meso v njej zavito v povoščen papir, se nabrala v brazdah, ki so jih udarci s sekačem križemkražem zarezali v mesarsko tnalo. Moj oče je nosil predpasnik, ki se je zavezoval okoli vratu in na hrbtu ter je bil vedno krvav, svež predpasnik, vendar zmerom popacan s krvjo komaj uro zatem, ko sva odprla mesnico. Tudi moja mati je bila prekrita s krvjo. Ko je nekega dne rezala kos jetrc – ki se ti pod roko mimogrede izmuznejo in zdrsnejo, če jih ne pritisneš dovolj trdno na podlago – se je ranila v dlan in smo jo morali naglo odpeljati v bolnišnico, kjer so ji roko zakrpali z dvanajst bolečimi šivi. In previden in pozoren, kakor sem si prizadeval biti, sem se tudi sam ničkolikokrat urezal in so me morali obvezati, potem pa me je oče oštel, ker sem pustil, da so mi misli odtavale drugam, medtem ko sem imel v rokah nož. Odrasel sem s krvjo – s krvjo in maščobo in brusilci nožev in rezalnimi stroji pa z amputiranimi prsti ali manjkajočimi delci na prstih mojih treh stricev kot tudi mojega očeta – ter se nikoli nisem navadil na to, niti mi ni bilo všeč. Oče mojega očeta, že pokojen, preden sem se rodil, je bil košerski mesar (on je bil Marcus, po katerem sem dobil svoje ime, in mu je po zaslugi nevarnega poklica manjkalo pol palca), kot so bili košerski mesarji tudi očetovi bratje, stric Muzzy, stric Shecky in stric Artie, ki so bili v različnih predelih Newarka vsi lastniki podobnih mesnic, kakršna je bila naša. Kri na pridvignjenih tleh iz lesenih desk za hladilnimi porcelansko steklenimi vitrinami, na skledicah pri tehtnici, na brusilcih, ob robovih zvitka povoskanega papirja, na ustniku cevi, s katero smo izplakovali tla v hladilnici – vonj po krvi je bil prvo, kar mi je udarilo v nosnice, kadar sem obiskal svoje strice in tete v njihovih prodajalnah. Vonj po mesu pri pravkar zaklanih živalih in preden so ga skuhali, me je odbil vsakič znova. Nato je Abe, Muzzyjev sin in predvideni dedič, padel pri Anziu, Dave, Sheckyjev sin in predvideni dedič pa je padel v bitki pri Bulgeju, in Messnerji, ki so ostali pri življenju, so bili potopljeni v njuno kri.
Postati odvetnik je zame pomenilo predvsem to, da si se v tem poklicu lahko kolikor je bilo mogoče odmaknil od službe, kakršno opravljaš v zaudarjajočem predpasniku, pomazanem s krvjo – kri, maščoba, koščki drobovja, vse to je bilo na tvojem predpasniku, ker si si vanj neprestano brisal roke. Z veseljem sem sprejel delo pri svojem očetu, ko so to pričakovali od mene, in ubogljivo sem se naučil vsega o mesarskem poklicu, česar me je lahko naučil. Toda nikoli me ne bi mogel naučiti, da bi mi kri ugajala ali da bi vsaj postal brezbrižen do nje.

© Modrijan založba, d. o. o., 2010