Helene je božala sestrin hrbet, z blazinico palca je drsela ob hrbtenici.
Močneje, je rekla Martha, z nohti.
Helene je pokrčila prste, da je lahko z veliko prekratkimi nohti vsaj malo potegnila po sestrini koži. Morda bi si lahko Marthi na ljubo pustila daljše nohte, jih zašiljeno oblikovala, kot je videla pri neki prijateljici.
Tako? Helene je z levo roko na Marthino lopatico risala zemljevid neba, vlekla je črte od pege do pege in jih povezovala v ozvezdja, ki jih je poznala. Prvo je bilo Orion, ki je imelo na prsih kot varnostni ščit Marthino materino znamenje, srednja od treh najsvetlejših zvezd v pasu je bila malo višje in je oblikovala lok. Helene je vedela, kdaj se bo začela Martha pretegovati in iztezati, molče, kdaj bo otrpnila in se zgrbila. Kasiopeja na njenem zemljevidu je prešla naravnost v Kačo, Kačo z veliko glavo. Na sredini se je dvigal Kačenosec. Helene ga je poznala iz knjige, ki jo je našla v očetovi knjižni omari. Včasih se je Martha pod sestrinimi rokami začela zvijati, in če ji je Helene pozorno prisluhnila, je lahko slišala, kako Martha skoraj piskajoče sope. Helene si je predstavljala, kako bi bilo, če bi Martho dvignila v zrak, jo nosila, spraševala se je, kako težka je. Nenadoma je Martha zastokala, Helene je bila prepričana, da je stok iz nje izvabila ona, poznala je vsako sestrino mišico, vsak živec pod kožo, s prsti je drsela po njej kot po glasbilu, ki je zazvenelo samo takrat, ko si na čisto določen način premaknil njegove strune. Martha je bila v Heleninih očeh že prava ženska. Zdela se ji je popolna. Imela je prsi z zaobljenimi vršički, svetle in nežne in mehke, in določene dni v mesecu je skrivaj prala svoje perilo. Le kadar je Helene čakala kazen, ker je izmaknila rozine ali ker ji je ušla napačna beseda, je Martha to delo naložila njej. Helene se je bala sestrinih ostrih napotkov. Drgnila je Marthino kri s platna, vzela rjavo stekleničko terpentinovega olja, odvila pokrovček in vodi zadnjega spiranja dodala trideset kapljic. Pozimi je perilo obesila na podstrešje k južnemu oknu, da se je hitreje posušilo. Terpentin je izhlapel, sonce pa je opravilo ostalo, da se je perilo spet belo bleščalo. Še veliko let bo minilo, preden bo Helene drgnila lastno perilo, bila je devet let mlajša od Marthe in je šele prejšnje poletje začela hoditi v šolo.
Bolj spodaj, je rekla Martha, in Helene je ubogala njen ukaz, božala je sestrine boke, vse do mesta, kjer so se mehko zaoblili, tam je v loku zavila nazaj na spodnji del hrbtenice.
Martha je globoko vzdihnila, zaslišal se je tlesk z jezikom, kot da je odprla usta, da bi nekaj rekla.
Ledvičke, je rekla Helene.
Ja, in gor do rebrc in pljuč, srček.
Helene že nekaj minut ni več slišala listanja po knjigi. Martha je ležala na boku, ji obračala hrbet in pričakujoče mirovala. Helenine dlani so se dvigale in spuščale, dramila je Marthino poželenje, še en vzdih, samo enega bi še rada slišala, lahno kot sapica je drsela s prsti po koži, ni se je več dotikala povsod, samo tu in tam, komaj občutno, v poželenju je sprva hitreje zadihala Helene, nato Martha, potem obe hkrati, zvenelo je kot stokanje med ožemanjem perila, ko sam stojiš pri umivalniku in ne slišiš drugega kot lastno dihanje in grgranje perila v emajlirani posodi, polni vode, šumenje praška, spenjene sodavice, zdaj pa stokanje dveh deklet, še ne grgranja, samo dihanje, šumenje, dokler se ni Martha nenadoma obrnila.
Angelček moj, je prijela Helene za roke, ki so jo še pravkar božale, govorila je tiho in razločno: Jutri ob štirih končam službo in ti me prideš iskat pred bolnišnico. Šli bova k reki. Marthine oči so zažarele, kot se je dogajalo zadnje čase, kadar je napovedala izlet k reki Spree.
Helene se je poskušala osvoboditi sestrinega prijema. Bolj kot vprašanje je izrekla ugotovitev: Z Arthurjem.
Martha ji je položila kazalec na usta. Ne bodi žalostna.
Helene je odkimala, čeprav je bila žalostna. Široko je odprla oči, ne bo jokala. Tudi če bi hotela jokati, ne bi mogla. Martha jo je gladila po laseh. Angelček moj, čakal naju bo pri starem vinogradu za železniško progo. Kadar je bila Martha vesela in vznemirjena, se je zvonko hihitala. V Heidelbergu bo študiral botaniko. Tam lahko živi pri stricu.
Pa ti?
Jaz bom njegova žena.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011