Izgubil je svoj čar. Impulz je ugasnil. Na gledaliških deskah ni odpovedal nikdar prej, karkoli je naredil, je bilo prepričljivo in uspešno, potem pa se je zgodila strahota: ni več mogel igrati. Nastop pred občinstvom je zanj postal muka. Namesto trdnega prepričanja, da se bo sijajno odrezal, je vnaprej vedel, da mu bo spodletelo. Zgodilo se je trikrat zapored, in tretja predstava ni nikogar več zanimala, nihče ni prišel. Ni zmogel navezati stika z gledalci. Njegov dar je bil mrtev.
Seveda, če si ga nekoč imel, ti za vedno ostane nekaj, po čemer se razlikuješ od drugih. Zmeraj bom drugačen od vseh, si je zatrdil Axler, ker pač sem, kdor sem. Drugačnost nosim v sebi – ljudem bo za zmeraj ostala v spominu. Ampak avra, ki ga je obdajala prej, vse njegove izrazne manire, čudaštva in samo zanj značilni prijemi, vse, kar je bilo tako učinkovito pri Falstaffu in Peeru Gyntu in stričku Vanji – ter je prispevalo k temu, da je Simon Axler zaslovel kot zadnji izmed vélikih ameriških gledaliških igralcev – zdaj ni več doseglo učinka pri nobeni vlogi. Vse, zaradi česar je bil prej edinstven, je zdaj učinkovalo, kakor da je trčen. Sleherni hip, ko je bil na odru, se je, najbolj razdiralno, kot je sploh mogoče, zavedal, da zgolj igra. V prejšnjih časih med svojo igro ni razmišljal prav o ničemer. Kar je kdaj naredil dobro, je storil nagonsko. Sedaj pa je vsako reč najprej premlel, in tako zamoril vse, kar je bilo spontanega in živega – zadeve je z umovanjem poskušal obvladovati, a jih je namesto tega uničil. Kaj hočemo, se je miril Axler, zabredel sem v slabo obdobje. Sicer je že prekoračil šestdeseto, vendar bo morda našel izhod iz zagate, važno je le, da ne izgubi svoje prepoznavnosti. Ni bil edini izkušeni igralec, ki je prestajal nekaj takega. Že marsikoga je doletelo. Tudi mene kdaj prej, je pomislil, nekako se bom znašel. Nimam pojma, kako naj se izkopljem tokrat, ampak se bom že česa spomnil – slej ko prej bo minilo.
Pa ni minilo. Ni mogel igrati. S čim vse je znal svojčas blesteti na odru! Zdaj pa ga je bilo groza sleherne predstave, in strah ga je držal v krempljih od jutra dalje. Ves dan so ga brez prestanka obletavale misli, kakršne ga pred predstavo do tedaj niso obšle niti enkrat samkrat: ne bom zmogel, ne bom znal, to niso prave vloge zame, preveč zahtevam od sebe, samo pretvarjam se, še tega ne vem, kako bom spravil iz sebe prvo vrstico. Obenem si je prizadeval, da bi izpolnil vmesne ure z navidezno nujnimi pripravami: znova moram pogledati ta nagovor, moram si odpočiti, vaditi moram, ponovno moram pogledati tale nagovor – ko je končno prispel v gledališče, pa je bil izčrpan. In bilo ga je groza, da mora na oder! Vlekel je na ušesa, kdaj bo na vrsti iztočnica za njegov nastop, in se zavedal, da nima moči zanj. Čakal je na notranjo osvobojenost, ko bi lahko začel in bi se igra hipoma prelila v resničnost, čakal, kdaj bo pozabil nase in se prelevil v osebo, ki živi na odru, vendar je namesto tega stal na njem kot klada, popolnoma prazen, in igral kakor človek, ki nima najmanjšega pojma o igri. Ničesar ni mogel dati od sebe in tudi ne prikriti; njegov nastop je bil brez poleta in brez presežka. Njegova igra je iz večera v večer vse bolj postajala zgolj vaja, kako bi prikril svojo nezmožnost.

© Modrijan založba, d. o. o., 2012