Večkrat sem se poskušal spomniti, kako se je začelo, kako sem postal … kaj? Kaj sploh sem? Najbrž je vse odvisno od tega, kako gledaš na to. Takole bom rekel: drugi duhovniki me niso veseli, če se prikažem na njihovem pragu.
Prvi sestanki pri škofu so se zdeli še kar nedolžni. Podrobnosti so se že izgubile, saj so jih zameglili veliko mučnejši spomini; spominjam pa se, da je rekel: »Prosil sem vas, da pridite sem, ker premorete dovolj zdrave pameti.«
Želel je, naj opravim neko občutljivo zadevo. Vedno je tako govoril o teh rečeh. Občutljive zadeve. Vprašanja, ki so terjala zdravo pamet in trdno roko. Najbrž je bilo to v poznih sedemdesetih. Ravno ko sem se po dveh letih vrnil iz Hondurasa.
»Po tistem, kar ste prestali doli na jugu,« je rekel, »se vam bo to verjetno zdelo mala malica. Ampak tukaj nam stvari uhajajo iz rok. Dobremu staremu Janezu triindvajsetemu, Bog daj mir njegovi duši … se ni niti sanjalo, v kaj nas pelje.«
Spominjam se, da sem pazljivo poslušal in se trudil uganiti, kam meri.
Globoko je zavzdihnil. »Za nekega mladega duhovnika gre … Verjetno ga poznate.«
Verjetno sem ga res, nekoč.

/…/

Tok tok tok.
»Halo … ste notri?«
Tok tok tok.
»Oče Roddie?«
Vrata so na stežaj odprta. Nekaj zaslišim. Nekaj se premika.
Kar vstopite, je rekel. Sluh ni, kakršen je bil nekoč.
Vstopil sem.
Posvečeni kotiček starega duhovnika, zagrnjene zavese, zvoki utišani zaradi kupov knjig, debelih starih bukev, ki so obetale tisočletno modrost.
»Oče Roddie?«
Za pisalno mizo je, njegov izraz je miren in hladen. »In kaj lahko storim za vas.«
Ne vprašanje. Opomba.
»Nekaj bi vprašal …«
»O čem?«
In tedaj zagledam obiskovalca, dečka, pobitega. Bledega od krivde.

/…/

Želiš si, da bi bilo res. V očeh najdeš tolažbo, krepka roka, ki ti jo je položil na ramo, in resnoben glas, ki govori o tovarištvu, o značaju, te pomirita. Bil je mentor. Bil je vzor. On je tisto, kar si ti v svojih pobožnih sanjah hotel postati. Spoštujejo, cenijo ga tako laiki kot duhovščina. Duhovnik, ki je tudi Človek. In tako si pomirjen, vse prezlahka. Nazadnje soglašaš: nekaj časa v odmaknjenosti bo pomagalo. In tvoj škof je bil daljnoviden: v Hondurasu je tvoje poslanstvo prvič prišlo v žarišče: med reveži si ugledal človeško usodo, kakor jo je videl Odrešenik, vrezano v poteze na obrazih. Jaz sem videl svoje poslanstvo v njihovih očeh, v upanju, ki sem ga predstavljal. Škof je rekel, da bom videl živo vero, kakršna je nekoč bila. In imel je popolnoma prav.
Toda v temi nespečnosti, ko neubogljive misli oživijo prikrite podobe, s katerimi se je vse začelo, je tam tista ena, ki se ves čas vsiljuje, in ta je nedvoumna: dečkov obraz, pobledel od gnusa, ki se potem, ko v mojem besu prepozna védenje, spremeni v grozo. To je podoba, ki noče proč.

© Modrijan založba, d. o. o., 2011