V tej razbrazdani deželi, kjer je nedotaknjen gozd prekrival hribe in doline kot zguban prt, ni bilo ničesar, kar bi človek lahko prepoznal kot človeško, razen majhnega četverokotnika zemlje, ki jo je prekopal. Čutil je kri, ki mu je razbijala v sencih, dih, prsi so se mu napenjale od dihanja.
Potem je zagledal, kako ga opazujeta dva črna moža. Nista se ravno pojavila, odločila sta se, da postaneta vidna. Udobno sta se namestila. Eden je imel stopalo prislonjeno ob nasprotno koleno in se je opiral na svoje kopje, tako da je bil posnetek zakrivljenih vej okrog sebe. Drugi je čepel negibno kot skala.
Thornhill se je dvignil. Kot bi čakal na to, je stoječi stopil naprej: sivolasi mož z kitastimi golenmi, starčevsko oglatim prsnim košem in visokim okroglim trebuhom. Njegov ud je brezsramno visel pod koščkom vrvice, ki je bila zavezana okoli pasu in na kateri so bile privezane različne palice, a ni poskrbela za spodobnost. Drugi je vstal, zravnan je bil zdaj tako velik kot Thornhill, mlajši moški na višku svojih moči s kuštravimi lasmi, ki jih je krznen trak zadrževal nad čelom. Prsi in ramena obeh mož so bili narebričeni z vrstami brazgotin, ki so se bledo svetlikale.
Držala sta kopji, kakor da sta zamišljena. Ni mogel prebrati njunih obrazov. Oči sta imela skrite v senci, ki so jo metale njune goste obrvi, usta velika in brez nasmeha. Neustrašno sta mu stala nasproti. Obvladala sta položaj.
Thornhill si je obrisal roke ob hlače. Čutil je, kako so se mu dlani podrgnile po šivu, kjer je bilo blago odebeljeno. Potolažilo ga je. Še enkrat je to storil, potem je potisnil roke v žepe. Če je imel skrite, kjer jih nihče ni mogel videti, se ni počutil tako nemočnega. V nekem stranskem delu možganov je zagledal svojo podobo, ki zleze v žep in se varno zvije na toplem in v temi.
Zgoraj v kazuarini je ščebetala ptica, kot bi se zabavala, in živahen vetrič je završel skozi listje. Končno se je zavedel, da ne more storiti nič drugega kot stopiti proti možema in jima spregovoriti kot paru čuječih psov. Ne vrzi kopja, v redu poba si, ja, je ogovoril mlajšega. Čaj bi vama dal, pa ga nimamo.
A starejši možakar je pretrgal njegove besede, kot da so prav tako nepomembne kot škripanje vetra v drevesu. Nekaj časa je govoril. Ni bilo glasno, le poplava besed brez jasnih mej, tako kot njegova koža. Ko je govoril, je z valujočo kretnjo pokazal dol k reki in gor čez hribe, potrepljal je z dlanjo, kot bi pogladil posteljno pregrinjalo. Thornhilla je spomnil na gospoda Middletona, razlagajočega zaporedja plime pri Battersea Reachu.
A nepomembne besede so ga preplavljale in ga na koncu spravile ob pamet. Začel se je počutiti kot bebec. Da bi izboljšal ta občutek, je glasno in prisrčno prekinil možakarjeve besede. Starina, je začel. Všeč mu je bilo, kako je zvenelo. Nikoli ni nikomur rekel starina, kot so to počenjali gizdalini. Naj me vrag, če se mi sanja, o čem govoriš! Tako je z njim govorila gospoda, ko je hotela, da vesla hitreje in jih manj stane, a se je pretvarjala, da se šali.
Ko je prenehal, sta ga moška gledala, čakala sta še. Obliznil si je ustnice in spet spregovoril. Nič te ne razumem, prjatu, je rekel. Niti ene presnete besede. Ob tej misli se je zasmejal in postal predrzen. Prekleto vseeno bi bilo, če lajaš, prjatu, je rekel in čutil, kako so se mu zaradi šale napolnila lica.
Obraz starega moža ni kazal nobenih znakov, da ceni šalo. Koža se mu je gubala pod nosom in dolga zgornja ustnica mu je dajala ohol videz. Ko je spet spregovoril, je pogasil Thornhillov humor, kot voda pogasi ogenj. Z robom dlani je izvedel sekajoče gibe, pokazal je na kvadrat prekopane zemlje in na marjetice, ki so venele na kupu. Tokrat njegov glas ni bil toliko podoben tekoči vodi. Bolj je bil podoben kamnom, ki se kotalijo po hribu.
Thornhill je pokazal na pečine, na reko med drevesi. To je zdaj moje, je rekel. Vse drugo dobite vi. Z rokami je v zrak narisal četverokotnik, razložil je, kje se njegovih sto juter začne in neha.
Na splošno gledano je bil njegov gotovo neznaten košček tega ogromnega prostora Novega Južnega Walesa.
Na moškega ni naredilo vtisa. Ni se ozrl okrog, da bi sledil zamahu Thornhillove roke. Vedel je, kaj je tam.

© Modrijan založba, d. o. o., 2010