Zdaj ko ni več slikal, je le z največjo muko ubijal čas. Dopoldne je hodil na enourne sprehode, pozno popoldne je dvajset minut telovadil z lahkimi utežmi in pol ure zložno plaval v bazenu – po dnevnem redu, h kakršnemu ga je spodbujal njegov kardiolog – toda to je bilo vse, to so bili edini dogodki v njegovem dnevu. Koliko časa lahko porabiš, da se zaziraš v morsko širjavo, celo če imaš že od otroštva naprej srčno rad morje? Kako dolgo lahko opazuješ menjavo plime in oseke, ne da bi se ob tem domislil, kakor nemara vsakdo, ki se sanjavo zazira v morje, da ti je bilo življenje, kakor vsem drugim, podarjeno tjavdan, po srečnem naključju, zgolj enkrat ter brez kakršnega koli znanega ali prepoznavnega razloga? Ob večerih, ko se je odpeljal ven, da bi na terasi zadaj za ribarnico, nagibajoči se nad robom zaliva, od koder so pod starim dvižnim mostom ladje plule na odprto morje, povečerjal skušo na žaru, se je včasih najprej ustavil v mestecu, kjer je njegova družina svojčas preživljala poletne počitnice. Na obalni cesti je stopil iz avta, se napotil po promenadi in sedel na eno od klopi, ki so gledale na obalo in morje, brezmejno morje, ki se je venomer spreminjalo in vendar ostajalo popolnoma enako, odkar je bil koščeni, v valove zaganjajoči se fantiček. Prav na tisti klopi so imeli ob večerih navado posedati njegovi starši in stari starši, da bi se prepustili vetriču ter uživali ob pogledu na sosede in prijatelje, ki so se sprehajali po promenadi, in to je bil prav tisti kos obale, na katerem je njegova družina prirejala piknike in se sončila, in kamor so on, Howie in njuni vrstniki hodili plavat, čeprav je bil zdaj, po izsuševalnem načrtu, ki ga je pred nedavnim izvedla vojska, menda dvakrat širši kot nekoč. Toda ne glede na širino je bil to še vedno njegov obalni pas in središče krogov, ki so se vrteli v njegovi glavi, kadar se je spominjal svojih najlepših fantovskih dni. Ampak koliko časa lahko porabi moški za spomine na svoje najlepše fantovske dni? Kaj pa uživanje najlepših starostniških dni? Razen če ni pri starosti najlepše prav to – obujanje spominov na najboljše fantovske čase, na preklasti poganjek, kakršen je bil takrat njegovo telo in je na njem jezdil valove daleč na odprtem, kjer so se šele dvignili, jih jezdil z naprej potisnjenimi rokami, izproženimi kakor puščične konice, njegov koščeni preostanek pa jim je sledil kakor držaj kopja, jih jezdil vse do tja, kjer je s prsnim košem nazadnje podrgnil ob ostre drobcene prodnike, nazobčane venernice in v prah zdrobljene klapavice na robu obrežja, se nato skopal na noge, se naglo obrnil in se spet pognal skozi plitvo peno, dokler mu ni voda segala do kolen in bila dovolj globoka, da se je vrgel vanjo in z divjimi zamahi zaplaval ven proti dvigajočim se valom – v naraščajoči, zeleni Atlantik, ki se mu je nezadržno valil naproti kakor trdovratna prihodnost – in je, če je imel srečo, prispel pravočasno, da je dohitel naslednji velik val ter zatem naslednjega in naslednjega in naslednjega, dokler ni po nizko ležeči svetlobi kopenskega sonca, ki se je lesketalo na vodi, prepoznal, da je napočil čas za odhod. Bosonog, moker in slan je stekel domov in v spominu nosil veličino neskončnega morja, ki mu je kipelo v ušesih, in si oblizoval podlaket, da bi okusil svojo kožo, osveženo v oceanu in ožgano od sonca. Zamaknjenost, v kakršno ga je spravil takšen dan, potem ko ga je od jutra do večera do brezumja pregnetalo morje, pospremljena z okusom in vonjem, ga je tako omamila, da ni dosti manjkalo, pa bi si z zobmi odgriznil košček lastnega mesa, da bi se naužil svojega telesnega obstoja.
Hitro, kolikor so ga nesle noge, je prečkal betonski pločnik, še vedno razbeljen od celodnevnega sonca, in se, ko je prispel v njihovo prenočišče, napotil okrog hiše do prhe na prostem, s stenami iz razmočenega vezanega lesa, kjer se mu je iz kopalk usul moker pesek, ko si jih je snel in zbrcal z nog ter podržal proti mrzli vodi, ki mu je štropotala na glavo. Enakomerna moč butajočih valov, preizkušnja žgočega pločnika, predirni šok ledenomrzle prhe, blagoslov čvrstih novih mišic, vitkih udov in zagorele kože, zaznamovane z eno samo bledo brazgotino po operaciji kile in skrite doli pri dimljah – v tistih avgustovskih dneh, potem ko so uničili nemške podmornice in si mu ni bilo več treba beliti glave z utopljenimi mornarji, ni bilo ničesar, kar ne bi bilo prečudovito jasno. In ničesar v njegovi telesni dovršenosti, česar bi iz kakšnega razloga ne imel za samoumevno.
Ko se je vrnil z večerje, se je poskusil umiriti in brati. Imel je knjižnico z deli o umetnosti, natisnjenimi na velikem formatu, ki so zapolnila eno steno v ateljeju; zbiral jih je vse svoje življenje in se zatapljal vanje, toda zdaj ni mogel sedeti v svojem bralnem naslanjaču in polistati niti po eni, ne da bi se počutil trapasto. Zabloda – kakor je zdaj gledal na to – je izgubila svojo moč nad njim, zato so knjige samo stopnjevale njegovo sodbo, kakšen brezupno komičen amater je v resnici, in kako ničevo je opravilo, kateremu je posvetil svoj čas po upokojitvi.
Poskus, da bi prebil nekoliko več časa v družbi prebivalcev Starfish Beacha, se je prav tako izkazal kot nevzdržen. Za razliko od njega marsikomu od njih ni le uspevalo, da so se na dolgo in široko pogovarjali samo o svojih vnukih, temveč so v življenju svojih vnukov našli zadosten razlog za svoje. Kadar je obtičal v njihovi sredini, je nemalokdaj občutil osamljenost, kakor se mu je kazala v svoji najbolj izčiščeni obliki. In celo druženje s tistimi prebivalci naselja, ki so bili preudarni in pogovora vešči, ga ni pritegnilo kaj več kot le občasno. Večina teh priletnih ljudi je bila že desetletja poročena in še vedno dovolj zavezana svoji zakonski sreči, kolikor je ostalo od nje, da je le poredkoma uspel pregovoriti kakšnega moškega, da je šel z njim na kosilo brez svoje žene. Naj je včasih, ko se je ob nedeljskih popoldnevih začel spuščati mrak, še tako koprneče opazoval te pare, je bilo vseeno treba upoštevati tudi preostale ure v tednu, in na vrhuncu svoje melanholije se je zavedal, da njihovo življenje njemu ne bi bilo po meri. Prišel je do sklepa, da se sploh ne bi bil smel preseliti v takšno skupnost. Drugam se je prestavil natančno takrat, ko je njegova starost terjala, da bi bil ukoreninjen, kakor je bil ukoreninjen vsa tista leta, ko je v agenciji vodil kreativni oddelek. Od nekdaj ga je poživljala stabilnost, nikoli pa zastoj. In tukaj je vladalo mrtvilo. Nobene oblike tolažbe ni bilo na voljo, zgolj pustota, poimenovana uteha, in nobene poti nazaj k prejšnjim stvarem. Zajel ga je občutek drugačnosti – »drugačnosti«, besede v njegovem lastnem jeziku, s katero je opisoval stanje, ki mu nikakor ni bilo tuje, dokler je ni neustrezno uporabila njegova učenka slikarstva, Millicent Kramer, da bi z njo potožila nad svojim položajem. Nobena stvar ni več razvnela njegove radovednosti ali potešila njegove potrebe, ne njegova družina ne njegovi sosedje, nič, razen mladih žensk, ki so se zjutraj na promenadi razgibavale s tekom. Moj bog, je pomislil, kako sem bil nekoč možat! Koliko življenja me je obdajalo! S kolikšno močjo sem razpolagal! Nikjer niti sledu o kakšni »drugačnosti«! Nekoč pred davnim časom sem bil človek in pol.

© Modrijan založba, d. o. o., 2009