Nekaj sto metrov naprej sem ustavil in ugasnil luči. Vse je bilo nenavadno prazno.
»Nisem ti všeč.«
»Veš, sem nisem prišel zaradi tega.«
»Zakaj pa?«
»Da bi znova našel izgubljeno rdečo nit.«
Avto je stal na polju v čudoviti noči, kakršne so bile samo tukaj. Sedel sem ob ženski, katere obraza nisem poznal, ona pa ni poznala mojega, luna pred nama je sijala v avto, a samo toliko svetlo, da sem jo lahko le slutil. V daljavi so lenobno lajali psi, levo ob poljski poti je rasla še nezrela koruza, desno pa krompir. Daleč spredaj je kmet pokosil travo in jo pustil, da se je sušila.
Znova sem prižgal luči, in ko sem izstopil, so murni utihnili, toda samo za trenutek. Stopil sem s poti, se sprehodil naokrog, zajel v dlan grudo prsti in jo zdrobil. Bila je vlažna in hladna, ilovnata, pred kratkim je moralo deževati. Bog je zadovoljen, kadar si moški vzame žensko, so pravili kmetje, saj je prav, da se ilovica peča z ilovico. Hudič pa se smeji, če kdo zmakne lončevino. »Ilovica krade ilovico,« zavpije za zmikavtom. Luči v vasi, kjer je mati čakala hčerko, so migetale daleč proč, v topolih je čepel veter in jih nalahno stresal. Vse je bilo tako tiho, da sem lahko slišal njihovo šelestenje. Nisem slišal njenih korakov, ker je bila zemlja premehka, toda nenadoma je stala za mano. Vse je stavila na eno karto, me objela od zadaj in se drgnila obme, njene roke pa so polzele po mojem telesu gor in dol. Roke ženske brez obraza. Kot bi dekle pri meni doma iskalo neko drugo življenje, če bi ji ga omogočil, tako sem ga jaz iskal v njihovem svetu. A kaj bi bilo z mano, če bi ostal tukaj? Kakšen človek bi postal?
»Ne, nočem,« sem rekel.
»Kako nočeš?«
»Premlada si. Ne, ne gre za to. V drugačnih okoliščinah mogoče.«
»Torej imaš le ženo.«
»Nimam žene, toda tukaj sem tudi zaradi neke ženske.«
»Res ti nisem všeč. Neumnosti govoriš. Rad bi se me le znebil.«
V svetlobi žarometov so se iz koruze svetile mačje oči. Bilo je več svetlobnih pik, da je človeku zaledenela kri v žilah.
»Ali si vedela, da mačka sovraži svojega gospodarja?« sem vprašal. »Želi mu smrt, da bi bila hiša samo njena. Kadar pri hiši kdo umre, spodijo mačke iz nje, da mu ne bi pogrizle nos. In če gre mačka pod krsto, bo umrli postal strigoi. Živi mrtvec.«
»Strašiš me. Mogoče pa ni bilo pametno, da sem prišla s tabo sem.«
»Preden sem zapustil to deželo, sem vse dneve hodil po vaseh in poslušal take zgodbe. Snemal sem jih in jih zbiral,« sem ji povedal.
»Kdaj je bilo to?«
»Že dolgo tega. Celo večnost. Bil sem mlajši, kot si ti zdaj. Vsako soboto sem zjutraj vstopil v vlak in se odpeljal v eno od vasi. Včasih je bilo to zelo daleč, da sem moral tam prespati. Odšel sem s postaje in poiskal kmeta, ki je znal dobro pripovedovati. Pogosto jih najdeš v gostilni, toda to ni pravilo. Sčasoma so me že čakali, ko je pripeljal vlak.«
»S to svojo zgodbico bi me rad le speljal v drugo smer, ker ti nisem všeč.«
»Ali ne znaš preprosto samo poslušati?«
»Pelji me nazaj. Mater zagotovo že skrbi zame.«
Mati se ni premaknila niti za centimeter, stala je v šibkem soju ulične svetilke, širok mesen obraz je skrivala v ruti.
»V mestu imam prijateljico, ki je starejša in bolj čedna,« je rekla mlada ženska. »Pokliči jo, če želiš, mogoče ti bo ona všeč.« Napisala mi je ime in telefonsko številko. Ime ji je bilo Florina.
»Zakaj to delaš?«
»Tukaj si pomagamo, kadar lahko.«
Posredovanje moških je torej tukaj veljalo za medsebojno pomoč. To je bila prijateljska usluga. Če ji prijateljica ne bi nikogar poslala, bi bila jezna. Podajale bi me ena drugi. Kot štafetno palico. Vsepovsod so prežale matere s hčerkami in soproge z možmi, ki so bili impotentni zaradi pijače ali pa so delali na gradbiščih v Italiji ali obirali jagode v Španiji. Vsepovsod so bile trafikantke, tovarniške delavke, učiteljice, kmetice, zdravnice, gospodinje, ki so čakale. Hodile so, jedle, delale in čakale. Tudi ko so s koso na rami šle na njivo, so čakale. In čakale so tudi takrat, kadar so gnetle testo, trpele pod težo svojih mož, nabrekale in rojevale, kadar so si oblačile najožje in najkrajše obleke, kadar so izzivalno poudarjale prsi in zadnjico, da bi imele več možnosti, kadar so se dišavile s cenenimi parfumi in si dovolile enako cenene opazke, kadar so preklinjale nasilne preproste moške, ki so tekali za krili drugih žensk. Ko pa so omagale, ko so moža z nogami naprej odnesli iz hiše, ko so prodajale živino, ker same niso zmogle dela, ko so otroci prihajali vedno redkeje in so tudi same čakale na smrt, takrat je bilo njihovega čakanja konec.
In na kakšen način bi danes čakala Valeria, dekle, ki je ostalo za obzorjem, ko smo s starši zbežali? Prvi obet v mojem življenju, ki pa to ni bil. Za las zgrešen. Razblinjen, ko smo iskali pot skozi jugoslovanske gozdove. Dekle, ki naj bi skromno življenje nekega mladeniča spremenilo v sijajno življenje moža. Ali sploh še živi v mestu?

© Modrijan založba, d. o. o., 2011