Knjiga
Ubežni delci
Anne Michaels»
prevod: Teja Bivic
naslovnica: Vesna Vidmar
format: 130 × 200
strani: 280
vezava: mehka, zavihi
izid: 2010
ISBN: 978-961-241-482-5
redna cena: 23,70 €
modra cena: 22,51 €
vaš prihranek: 1,19 €
na zalogi
Poljska med drugo svetovno vojno. Sedemletni Jakob Beer, poljski Jud, se po nacističnem pokolu, v katerem izgubi starše in sestro, zateče v gozd. Najde ga grški znanstvenik Athos Roussos, ki tam raziskuje arheološko najdišče Biskupin, in ga odpelje s seboj v Grčijo, na otok Zakintos, po vojni pa skupaj emigrirata v Toronto. Mnogo let pozneje se Jakob Beer, prevajalec in pesnik, spoprijatelji z Benom, mladim profesorjem, čigar starši so preživeli holokavst. Spomini privrejo. Vežejo preteklost in sedanjost, najtemačnejše more in najsvetlejše sanje.
To je nepozaben, izjemno bogat, liričen, čustveno nabit roman o spominu in o pozabi. O tem, kako ljubiti žive, ko pa je srce pokopano skupaj z mrtvimi.
Prevod je finančno podprl Kanadski svet za umetnost.
_______
Na naslovnici sta Rade Šerbedžija (Athos) in Robbie Kay (Jakob) v kanadsko-grškem filmu, ki ga je leta 2007 po romanu posnel Jeremy Podeswa.
_______
Zapisali so ...
na vrh straniGre za res neverjetno knjigo, za izjemno delo kanadske književnosti, ki je prejelo veliko nagrad. Tudi prevod Teje Bivic je krasen. Zgodba se odvija med drugo svetovno vojno in po njej, med Poljsko, Grčijo in Kanado. Nisem še brala knjige s tako mogočnimi metaforami, s tako plemenitimi liki ljudi in po drugi strani s tako grozljivimi opisi prestane groze in krivice. Če hočete razumeti, kaj je moč spomina, vam bo veliko dala. Poleg tega nam posreduje veliko znanja o naravoslovju in geologiji in še o marsičem, saj glavna junaka preživita najtežja leta med knjigami, ki jima dobesedno rešijo življenje.
Alenka Rebula, Primorski dnevnik, 7. 8. 2011
Tekel sem in padal, tekel in padal. Nato reka, tako hladna, da reže.
Reka je bila črnina, kakršna je bila tudi v meni, in zgolj tanka membrana kože me je držala na površju. Z nasprotnega brega sem opazoval, kako se tema spreminja v škrlatno oranžno svetlobo nad mestom, v barvo mesa, ko se preoblikuje v duhà. Poleteli so navzgor. Mrtvi so me preletavali, kot čudni svetniški siji in mavrice so prekrili zvezde. Drevesa so se upogibala pod njihovo težo. Še nikoli nisem bil sam v nočnem gozdu, puste gole veje so bile zmrznjene kače. Tla so se nagnila in nisem se trudil ostati na njih. Vzpel sem se, da se jim pridružim, da se dvignem z njimi, da se odlepim od tal kakor papir, ko popusti lepilo na vogalih. Vem, zakaj zakopljemo mrtve in tisto mesto zaznamujemo s kamnom, z najtežjo, najbolj trajno stvarjo, kar se je lahko domislimo: kajti mrtvi so vsepovsod razen v tleh. Ostal sem, kjer sem bil. Lepljiv od mraza sem obtičal na tleh. Moledoval sem: Če se ne morem vzdigniti, naj poniknem, naj se vdrem v gozdna tla kakor pečat v vosek.
Tedaj, kakor da mi je potisnila koder las s čela, kakor da sem zaslišal njen glas, sem se nenadoma zavedel, da je mati v meni. Premikala se je med tetivami, pod mojo kožo, kakor je imela navado ponoči hoditi po hiši, umikati stvari s poti, jih pospravljati. Ustavila se je, da se poslovi, in prevzela me je neizmerna bolečina, hotel sem, da se dvigne, hotel sem, da ostane. Jaz sem jo moral osvoboditi, bil bi greh, če ji ne bi dovolil, da se vzpne v višave. Trgal sem si obleko, lase. Ni je bilo več. Okoli glave mi je zavelo samo lastno hitro dihanje.
Zbežal sem stran od zvokov reke v gozd, teman kakor notranjost zaboja. Tekel sem, dokler ni prvi žarek izcedil poslednje sivine iz zvezd in se je umazana svetloba izlila med drevesi. Vedel sem, kaj moram storiti. V roke sem vzel palico in kopal. Posadil sem se kakor repa in svoj obraz zakril z listjem.
Moja glava med vejami, ščetinastimi kakor očetova brada. Bil sem varno zakopan, mokra obleka je bila kakor mrzel oklep. Sopel sem kakor pes. Roke sem si stiskal ob prsi, vrat sem napel nazaj, solze so mi kakor mrčes gomazele v ušesa. Nisem mogel drugače, kakor da sem zrl naravnost navzgor. Jutranje nebo je bilo mlečno od vseh novih duhov.
Četudi sem zaprl oči, se kmalu nisem mogel več izogibati nesmiselnosti dnevne svetlobe. Dregala je vame, me zbadala kakor zlomljene veje, kakor očetova brada.
Potlej sem začutil največjo sramoto v svojem življenju: vame je zavrtala lakota. In nenadoma sem začutil, kako moje grlo nemo ječi – Bella.
© Modrijan založba, d. o. o., 2010
Vaša košarica
Vaša košarica je prazna.