Tekel sem in padal, tekel in padal. Nato reka, tako hladna, da reže.
Reka je bila črnina, kakršna je bila tudi v meni, in zgolj tanka membrana kože me je držala na površju. Z nasprotnega brega sem opazoval, kako se tema spreminja v škrlatno oranžno svetlobo nad mestom, v barvo mesa, ko se preoblikuje v duhà. Poleteli so navzgor. Mrtvi so me preletavali, kot čudni svetniški siji in mavrice so prekrili zvezde. Drevesa so se upogibala pod njihovo težo. Še nikoli nisem bil sam v nočnem gozdu, puste gole veje so bile zmrznjene kače. Tla so se nagnila in nisem se trudil ostati na njih. Vzpel sem se, da se jim pridružim, da se dvignem z njimi, da se odlepim od tal kakor papir, ko popusti lepilo na vogalih. Vem, zakaj zakopljemo mrtve in tisto mesto zaznamujemo s kamnom, z najtežjo, najbolj trajno stvarjo, kar se je lahko domislimo: kajti mrtvi so vsepovsod razen v tleh. Ostal sem, kjer sem bil. Lepljiv od mraza sem obtičal na tleh. Moledoval sem: Če se ne morem vzdigniti, naj poniknem, naj se vdrem v gozdna tla kakor pečat v vosek.
Tedaj, kakor da mi je potisnila koder las s čela, kakor da sem zaslišal njen glas, sem se nenadoma zavedel, da je mati v meni. Premikala se je med tetivami, pod mojo kožo, kakor je imela navado ponoči hoditi po hiši, umikati stvari s poti, jih pospravljati. Ustavila se je, da se poslovi, in prevzela me je neizmerna bolečina, hotel sem, da se dvigne, hotel sem, da ostane. Jaz sem jo moral osvoboditi, bil bi greh, če ji ne bi dovolil, da se vzpne v višave. Trgal sem si obleko, lase. Ni je bilo več. Okoli glave mi je zavelo samo lastno hitro dihanje.
Zbežal sem stran od zvokov reke v gozd, teman kakor notranjost zaboja. Tekel sem, dokler ni prvi žarek izcedil poslednje sivine iz zvezd in se je umazana svetloba izlila med drevesi. Vedel sem, kaj moram storiti. V roke sem vzel palico in kopal. Posadil sem se kakor repa in svoj obraz zakril z listjem.
Moja glava med vejami, ščetinastimi kakor očetova brada. Bil sem varno zakopan, mokra obleka je bila kakor mrzel oklep. Sopel sem kakor pes. Roke sem si stiskal ob prsi, vrat sem napel nazaj, solze so mi kakor mrčes gomazele v ušesa. Nisem mogel drugače, kakor da sem zrl naravnost navzgor. Jutranje nebo je bilo mlečno od vseh novih duhov.
Četudi sem zaprl oči, se kmalu nisem mogel več izogibati nesmiselnosti dnevne svetlobe. Dregala je vame, me zbadala kakor zlomljene veje, kakor očetova brada.
Potlej sem začutil največjo sramoto v svojem življenju: vame je zavrtala lakota. In nenadoma sem začutil, kako moje grlo nemo ječi – Bella.

© Modrijan založba, d. o. o., 2010