Euroman

Euroman je zbirka 27 proznih del (roman, kratka proza, kratke zgodbe) iz 27 držav članic Evropske unije. Med bralce je prišla na poseben dan in v ne čisto običajnem času: 23. aprila 2008, na svetovni dan knjige in avtorskih pravic ter v obdobju slovenskega predsedovanja skupnosti 27 evropskih držav.

Drevo brez imena je pripoved o možu, ki ga posrka preteklost. Arhivar Janez Lipnik nekega dne naleti na spomine serijskega ljubimca, čigar mednarodna donjuanska kariera se je začela med drugo svetovno vojno v Sloveniji. Lipnikovo sicer razumljivo zanimanje se kmalu razraste čez običajne meje. Zaradi erotičnih memoarov začne iskati: najprej po arhivu, nato po svojem spominu. Najde strašne stvari in pusti se zmesti.
Lipnik bere o vojnih strahotah in erotičnih dogodivščinah. Ker je zgodovinar, zapolnjuje vrzeli v arhivskem gradivu; ker je moški z domišljijo, nadgrajuje erotične prizore; ker je informiran, zna potegniti vzporednico med drugo svetovno vojno in vojno na Hrvaškem pol stoletja pozneje.

Vmesne postaje so evropski roman ne le po snovi in fabuli, ne le po družbeni specifiki posameznih dežel, ki jo izrisujejo, in ne le zaradi izostreno poantiranih dogodkov v njih, ob katerih se lomijo kopja evropskosti in neevropejstva, tako blizu naši bralski in življenjski izkušnji; evropsko razsežnost ima ta roman še v mnogih subtilnejših pogledih, ki se bodo kot drobna trčenja civilizacij ujeli v vrstice tega zapisa, navsezadnje tudi po svojem literarnem dosegu, in vendarle bolj kot marsikateri drug v tej ediciji po tem, da pojma Evropa in evropejstvo v njem utelešata osrednji problem, osrednji cilj in nedosanjani sen njegovih junakov.

Protagonist romana Nedokončana preteklost je Noël, mlajši brat kolonialnega vojaka Renéja, osrednjega lika Clausovega prejšnjega dela Govorice. Za razliko od občudovanega brata, ki je vsaj v Noëlovih očeh utelešenje prave moškosti, je Noël duševno prizadet. Kot otrok je padel s tandema, ki ga je vozila njegova mati, zaradi neustrezne zdravniške oskrbe pa so posledice ostale trajne. Tako na videz neškodljivi Noël v srednjih letih živi v podnajemniškem stanovanju v Gentu, poleg arabskih priseljencev, ki dražijo njegova nacionalistična čustva, na črno je zaposlen kot pomožna moč v neki papirnici, pravih prijateljev nima, živi pa sam, kajti žena ga je zapustila. Tako se vsaj zdi.

Teodora Dimova je Matere napisala po tragičnem dogodku, ko sta v Plovdivu štirinajstletni dekleti umorili sošolko. »Poskusila sem odkriti korenine okrutnosti,« pravi Dimova. »Ne vem, ali mi je uspelo. To, kar sem zagotovo ugotovila, je, da naši otroci niso krivi.« Nastal je presunljiv preplet zgodb o sedmih mladostnikih, ki odraščajo brez materinske ljubezni. Čeprav Dimova postavlja svoje delo v čas tranzicije iz socializma v kapitalizem in ga navezuje na značilno bolgarski kontekst, so Matere univerzalen roman, ki gane kogarkoli. Raznolike zgodbe otrok se namreč zelo neposredno dotikajo mita o materinstvu.

Pripoved Gangsterjev obsega obdobje približno desetih let, z začetkom v zgodnjih do srednjih petdesetih letih 20. stoletja, ko je bil avtor še otrok. To obdobje je bilo močno zaznamovano z boji, ki jih je na Cipru vodila EOKA. Nasilje proti Britancem je preraslo v nasilje proti drugače mislečim Ciprčanom, vključenim v levo usmerjeno stranko AKEL, potem pa še v nasilje med grškimi in turškimi Ciprčani. Ključni pečat pa je tej dobi vtisnila neodvisnost leta 1960, ki je borce za združitev z Grčijo sicer razočarala, a jih od njihovih ciljev ni odvrnila.

Čeprav je roman Kako se naredi fant predvsem zgodba o partnerskem odnosu, Ludvík Vaculík kot neusmiljeni kronist svojega časa nevsiljivo, a zelo plastično prikaže tudi duha svojega časa, družbeno-politične razmere, drugorazrednost svojega bivanja in vsakdanje praktične težave, ki so sledile temu, da so ga zasledovali tako rekoč na vsakem koraku: tu so zasliševanja, stalna nadzorovanja, verjetno prisluškovanja, ovaduhi, konspirativnost v srečevanjih s somišljeniki; celo ko se v romanu odpravi na pot, se zaveda, da ga spremljajo sence. In tudi iz tega izhajajoče finančne težave, ko si lahko preživetje zagotavlja večinoma s honorarji od objav v tujini. Ob vsej materialni skromnosti (in skromnosti nasploh kot življenjskega načela) je svet, ki ga ustvarja pripovedovalec, intelektualno in duhovno zelo bogat. Bogastvo pa najdemo tudi v Vaculíkovem slogu, jezikovno je zelo inovativen, namerno nespoštovanje stilističnih norm je značilna prvina njegovega sloga.

Klaus Rifbjerg s prevodom Slike (Billedet, 1998) prvič stopa v slovensko literarno krajino. V njej se izkaže za izvrstnega portretista ljudi in malodane forenzičnega opisovalca iger in igric med njimi. Vozlišče Slike je slavje ob babičini devetdesetletnici, na katerega se polagoma zgrinjajo vsi mnogoštevilni družinski člani. Vsak od njih prinaša s seboj svoje posebnosti in svoje hibe, ki na praznovanju trčijo ob skrivnosti drugih in tvorijo z njimi nenavadne »slike«. Portret danske meščanske družine iz časa pred drugo svetovno vojno je še toliko bolj neizprosen, ker se izrisuje skoz prostodušni otroški pogled, a premore obenem tudi njegovo toplino.

Glavni junak romana Država na meji je homoseksualni mladenič, prevajalec iz Vzhodne Evrope – po vsej verjetnosti iz Estonije, četudi nam pripovedovalec geopolitičnih koordinat nikoli eksplicitno ne razkrije – ki preživi daljši čas na študijskem izpopolnjevanju v Parizu. Naslovnik njegove zgodbe, ki je v resnici dolgo pismo (ga avtor piše ali ga je kje našel?), je Angelo, za katerega prav tako ne moremo natančno reči, ali je morda poslovnež iz Afrike ali preprosto izmislek pripovedovalčevih fantazij.

Zasnova romana Šele po koncu sončeve poti je preprosta. Mlad, nadarjen in zelo lep homoseksualni fotograf Mikael, ki ga prijatelji kličejo Angel, nekega večera rahlo vinjen na dvorišču najde troljega mladiča in ga, očaran od nebogljenosti in nenavadne privlačnosti bitja, po hipnem navdihu odnese v svoje stanovanje. Trol je očitno bolan in lačen, zato se Mikael loti obsežne raziskave o teh velikih sesalcih, domnevno odkritih šele leta 1907. Osrednjo nit pripovedi o najdenem trolu in najrazličnejših odnosih, ki se pletejo med njim in Mikaelom ter med Mikaelom in drugimi protagonisti, tako prekinjajo razni »znanstveni« viri, ljudske in umetne pesmi, faksimili spletnih strani, odlomki iz finske literature, časopisni članki in še kaj.