Včasih podčrtam, včasih obkrožim, včasih napišem

Intervju z Gonçalom M. Tavaresem, marec 2008

V knjigah, ki jih bereš, veliko podčrtuješ, si delaš opombe. Kaj pritegne tvojo pozornost?

Ne iščem ničesar specifičnega. Včasih podčrtam, včasih obkrožim, knjige, ki jih berem, so polne čačk. Mojo pozornost pritegnejo fragmenti ali pa cele strani. Moj pogled je usmerjen na tisto, kar iščem, pozoren sem samo na tisto, kar mi je všeč. Če berem knjigo, se ustavim tam, kjer me nagovori. Sem kot lovec, ki sledi svojemu plenu, drugega sploh ne »opazim«. Vedno berem s svinčnikom v roki, brez njega ne gre. Že ko sem bil majhen, sem bral s svinčnikom. Če hočem brati in nimam svinčnika, vedno poiščem trgovino, da kupim svinčnik in šele potem se lahko lotim branja. Če ga nimam, se počutim razorožen, kot bi ne spoštoval knjige. Tisto, kar označim, potem tudi lažje najdem – kot bi imel na koncu branja povzetek tistega, kar mi je bilo v knjigi najbolj všeč. Odvisno je tudi ob obdobja. Morda nekaj pritegne mojo pozornost med branjem, čez nekaj časa, ko knjigo spet odprem, pa se mi tisto, kar se mi je prej zdelo zanimivo, ne zdi več. Imam obdobja – zdaj, na primer, me zelo zaposluje prostor. Vse, kar je povezano z arhitekturo.

Kako si se iz (samo) bralca prelevil (tudi) v pisatelja?

To je zagonetno vprašanje. Ta prehod se gotovo ne zgodi čez noč. Ni tako, da bi sedel v kavarni in pil kavo, odložil knjigo in se odločil, da boš od tistega trenutka naprej pisatelj. Pri meni je šlo počasi. Skupaj s knjigami sem vedno nosil tudi zvezek, kamor sem zapisoval stvari, kot počnem še zdaj. Zapisoval sem tisto, kar se mi je zdelo zanimivo in me je prešinilo med branjem ali kdaj drugič. Vedno več časa sem posvečal pisanju. Tako je bilo, vendar pa moram reči, da sta branje in pisanje pri meni neločljivo povezana.

Kako začneš pisati knjigo?

Ponavadi je izhodišče neka osrednja ideja. Npr. pri Lažnih zgodbah je bila to povezava med zgodovino filozofije in lažnimi zgodbami (zgodbe o klasičnih filozofih in izmišljije). Pri Črnih romanih pa je tako, da na začetku ne vem, kaj, o čem bom pisal, niti kakšne bodo osebe v romanu ali koliko jih bo. Sedem in pišem. Po npr. desetih straneh že imam nekaj, neko osnovo, že vem več ali manj, katere osebe bodo v romanu, kaj bodo počele. Skozi knjigo je slika vse jasnejša. Vendar pa nisem pisatelj, ki bi si prej naredil načrt, skico. Grem po neznani poti in jo sproti spoznavam, bi lahko rekli. Včasih nekje na sredini že vidim konec, to se mi je zgodilo pri Jeruzalemu, a se ne spomnim, kje točno sem bil s pisanjem, ko se mi je to zgodilo. Mi pa ta učinek presenečenja daje veselje, če bi že na začetku vedel točno, kaj bom pisal, me to ne bi vleklo.

Kako »živiš« svoje knjige? Od začetka pa do objave. Torej, ali so ti družba, zasledovalke, tolažba, potreba?

So kot nekaj dokončanega, dokončano delo. Kot hiša, ki jo zgradiš in potem nekje stoji. Nekaj ustvariš, narediš in v veselje ti je, da obstaja brez tebe, brez tvoje navzočnosti, samostojno. Moje knjige so po objavi samostojne, kot hiše, nekaj, kar ostane in obstaja brez nas, ko smo jih dali od sebe, ne tako, kot pri igralcu, ki odigra svoje in tisto izgine. Obstajajo samostojno, čeprav upam in mi je v veselje, da jih morda zdaj, v tem trenutku, nekdo bere npr. v Španiji, Italiji ali kje drugje po svetu. Seveda pa nekatere rabijo še drobne lepotne popravke, nekaj jih bomo ponovno izdali in do takrat bom vanje vnesel nekaj izboljšav. Seveda pa je za to, da začnem novo knjigo, treba končati prejšnjo, zapreti vrata za seboj. To ne velja samo za pisatelja in njegove knjige, temveč za vse stvari v našem življenju.
Na začetku, ko so izhajale moje prve knjige, sem jih hodil gledat v knjigarne, to je res poseben občutek, zdaj že nič več, zelo pa sem vesel, če so moje knjige prevedene in zelo navdušen si ogledam npr. naslovnico svoje prevedene knjige, zanima me, kakšno so izbrali. Najprej se mi je zdelo, da bi morale biti naslovnice take kot v domači izdaji, potem pa sem ugotovil, da je to brez smisla, da je bolje, da vsak ustvari svojo lastno interpretacijo, ki je potem del knjige. Me zelo zanima, kakšna bo naslovnica Jeruzalema v slovenščini …

Kakšen je položaj pisatelja na Portugalskem?

Ena od pomembnih stvari, če omenim odnos države do pisatelja, so subvencije za prevajanje, to pomeni, da država želi, da naše pisatelje, našo literaturo spoznajo po svetu.
Pred leti so obstajale štipendije za pisatelje in pesnike, a samo 12 na leto, kar je zelo malo, pa še te so pred približno 10 leti ukinili.

Ali se pri vas da živeti od pisanja?

Samo, če pišeš bestsellerje, kar pa vedno ne sovpada s kakovostjo. Običajno lahko živiš od pisanja, ne pa samo od knjig. Hočem reči, da se je treba znajti in si priskrbeti še kakšno bolj donosno obliko pisanja. Na primer, pišeš članke za časopise in revije, jaz trenutno pišem kolumno. Če prodaš precej prevodov, je že lažje, samo od portugalskega trga se pa ne da živeti. Če se dobro prodajaš v večjih državah, je lažje. Na primer, če tvoja dela prodrejo na španski, francoski, italijanski, angleški ali brazilski trg, je tvoj položaj bolj rožnat. Sam pa si želim dobre, kakovostne bralce – kakšnih 2000 ali 3000 doma, potem kakšnih 5000 po večjih evropskih državah, želim ob držati nek »svoj« krog bralcev.

Koliko Portugalci berejo, kakšen je njihov odnos do knjig, domačih in prevedenih?

Pri vas v Sloveniji imate, kot si mi povedala, dobro organizirano mrežo javnih knjižnic, to se mi zdi krasno. Pri nas pa to ne deluje, diktatura je nekako uničila ali zavrla našo bralno kulturo (do 1974), tisto obdobje je bilo ne ravno hvalnica nevednosti, ampak recimo obdobje velike pasivnosti. Vendar pa so bila v zadnjih desetletjih narejena velika prizadevanja za povečanje bralne kulture. Zdaj razvijamo in izvajamo tako imenovani »Nacionalni bralni načrt«, otroci do, mislim, 10. leta starosti imajo dvakrat na teden šolsko uro namenjeno branju. To ni branje na glas, temveč so v razredu in berejo. Izberejo knjige za posamične starostne skupine, seveda je ta izbor tudi vprašljiv, a se opravi na državni ravni – država ta seznam predlaga šolam, ki jim tudi, sicer z bornimi sredstvi, priskoči na pomoč pri nabavi izbranih knjig.
Ljudje velikokrat berejo, a ne knjig. Berejo npr. časopise, revije, razlog za to pa je tudi pomanjkanje časa in denarja.
Pri nas pa tudi nimamo ravno tradicije knjižnic. Sploh v mojem primeru pa je nemogoče, da bi si knjige sposojal, ker vedno nekaj podčrtujem. Zato ne morem imeti izposojene knjige, ne iz knjižnice, ne od prijatelja ali znanca. Pri nas zlasti ni v navadi izposoja romanov, študijske knjige si ljudje še izposojajo, beletristike pa ne.
Tu gre tudi za zanimivo kulturo skupnosti, ki pri nas ne obstaja.

Misliš, da ima pisatelj posebno vlogo v družbi? Ali mora vzgajati, usmeriti pozornost bralcev na določene stvari, mora ustvarjati mnenje?

Mislim, da pisatelj kot tak ne bi smel imeti nekega pečata, se pravi, da bi ljudje rekli, mora biti takšen in takšen. Nekateri pisatelji so na primer navdušeni nad strankarsko politiko, ampak, mislim, da ima to več opravka z njimi kot ljudmi, ne kot pisatelji. Mislim, da mora imeti vsakdo možnost izbrati tisto, kar želi, ne glede na poklic. Jaz se ne zanimam za strankarsko politiko, ampak za politiko v širšem smislu besede, za to, kako se ljudje organizirajo med seboj v času in prostoru, da si ne sekajo glav, kako se jim posreči živeti skupaj s tako različnimi cilji.
Če pa želi pisatelj posredovati neko mnenje in z njim vplivati na javnost, na javno mnenje, pa to zelo težko naredi s knjigo, saj smo že rekli, da njegov krog bralcev ponavadi ni ravno velik. Najlažje vpliva s pisanjem člankov. Razen če gre za knjigo, ki je izredno osredotočena na specifično temo. Na primer, mene zelo zanimajo zapori, moj prijatelj pa snema film o ženskah zapornicah, ki so v zaporu rodile. Mislim, da je to tudi zelo politična tema. Kako lahko živi otrok znotraj zapora, znotraj nekakšne kletke?

V tvojih delih se pojavljata obe plati – svetla in temna plat človeške narave.

Tudi sam imam v sebi obe plati ali več plati, kot vsi. Čeprav sem videti vesel, imam tudi jaz svoje slabe trenutke, sem tudi kdaj depresiven. Vendar pa moje knjige niso nekakšna psihoanaliza, filter, ne, to ne, je pa Jeruzalem ena bolj »črnih« knjig, kjer pridejo te »temnejše« človeške lastnosti bolj do izraza. Pri Gospodih tega ni … ampak, tudi meni se dogaja, da v enem dnevu preidem iz ene, črne ali bele faze, v drugo. Na primer Gospod Valéry bolj odseva moj vsakdan, v romanih pa avtobiografske note ni toliko zaznati. Seveda je v njih tudi nekaj mene, a ne toliko. Je pa zanimivo, kako ljudje pomešajo življenje pisatelja z njegovim delom – enkrat sem nastopal v nekem bralnem klubu in eden od navzočih me je, ko je beseda nanesla na Jeruzalem, oklical za norca, saj je rekel, da takšnega romana ne more napisati nihče drug kot samo norec. Skušal sem povedati, da je to fikcija in da velikokrat pomešamo oboje …

Morda še nekaj o Jeruzalemu ...

Jeruzalem je eden od štirih romanov, ki tvorijo celoto, še ne vem, morda bo ta celota samo trilogija. Tisti moški: Klaus Klump in Stroj Josepha Walserja imata skupne osebe, tako da ju bom najverjetneje združil, zamislil pa sem si, da bi nekoč združil vse štiri romane (še Naučiti se moliti v dobi tehnike) in bi nastalo tako imenovano »Kraljestvo«. Lahko pa rečem, da je Jeruzalem samostojen roman, vendar če preberemo tudi druge črne romane, nanj gledamo z drugačnimi očmi. Na primer ena od oseb, Hinnerk Obst, je stranska oseba pri Stroju Josepha Walserja, v Jeruzalemu pa je ena ključnih oseb. Nekdo, ki bo prebral vse štiri romane, bo drugače gledal na vsakega posebej. V Jeruzalemu sem skušal zlasti raziskati, kako človek reagira v skrajnih situacijah – v Jeruzalemu je to norost, v Naučiti se moliti v dobi tehnike je to bolezen … Jeruzalem je črna knjiga v okviru tega kraljestva, ki je univerzum človeškega bitja v svojih skrajnostih, morda se bom kasneje lotil drugih romanov, v katerih bom postavil človeško bitje v normalne situacije, kar je tudi zelo zanimivo. Npr. čisto običajna družinska večerja in kaj se lahko dogaja v »ozadju«. Morda se bodo ti imenovali »bele knjige«. Moje knjige so mešanica biološke, fizične plati in religiozne, filozofske plati. Jeruzalem je zelo materialen, fiziološki, zlasti na začetku, potem pa prodre v bolj mistične sfere.

V metroju je stavek portugalskega pesnika Cesária Verdeja »O, ko bi živel večno in iskal in našel popolnost stvari.« Misliš, da je to mogoče?

Ne, mislim, da je pomembno, da ne iščemo popolnosti, če ne, bomo vedno nesrečni. To je tako kot pri prijateljstvih – če na prijatelju odkriješ napako in se hočeš boriti proti njej, je že vnaprej vse izgubljeno, kajti tista lastnost, četudi je napaka, je del te osebe, je ta oseba. Pri knjigah pa je tako, da moramo tvegati, jaz velikokrat tvegam. Motiti se pomeni poskušati, ne sme nas biti strah, da se motimo. Če iščemo popolnost, potem je tudi tisto, kar ustvarimo, zelo umetno in površinsko.

Pogovarjala se je Barbara Juršič (Modrijan, april 2008)