Intermundia

Čuteča narava je poskus drugačne, alternativne, celostne osvetlitve biološke znanosti, kot smo je vsi vajeni še izza šolskih klopi in izpred stoletij od njenih prvih porodnih krčev. Je pogumen osnutek nove znanosti o življenju, ki (po analogiji s fiziko) še čaka svojega Einsteina, da jo nadgradi iz (newton-)darvinskih temeljev.
Naravoslovna znanost nam že dolgo razlaga, da delovanje živih bitij usmerjajo le refleksi in geni. Naše veselje nad naravo naj bi bilo zato le sentimentalno slepilo in naravoslovje se zdi povsem nezdružljivo s čustvi. Toda v novejšem času se v razumevanju življenja in živih bitij napoveduje revolucija. Prav vodilna znanstvena veda o življenju, torej biologija, namreč začenja odkrivati občutje kot osnovo vsega življenja. Čedalje več dognanj govori v prid temu, da organizme povezuje mogočna sila: občutenje tega, kaj jim dene dobro in kaj škoduje.

Bogastvo znanstvenega izkustva je knjižna izdaja Giffordovih predavanj, ki jih je imel Carl Sagan, eden najbolj izjemnih umov dvajsetega stoletja, leta 1985 na Univerzi v Glasgowu. Ker so bila posvečena ›naravni teologiji‹, je v njih temeljito pretresel svoj znanstveni pogled na večna vprašanja in odgovore, kot jih poznajo in zagovarjajo religije.
Saganova premišljevanja so dragocena tudi zaradi množice vprašanj, s katerimi je svojim slušateljem in svojim bralcem kot kak novodobni Sokrat nalagal razglabljanje o problemih tega in drugih svetov. Iz teh besedil veje odločen nadih njegovih značajskih potez v znanosti, med drugim dokončne duhovne odprtosti za čisto vse trezne poglede na svet, da so le zrasli iz humusa racionalnosti in poštenja, pa seveda dosledne kritike antropocentričnega ›prisvajanja‹ stvarstva: »Naj vas spomnim na osnovno dejstvo, da dihamo odpadne produkte rastlin, rastline pa dihajo odpadne produkte ljudi. To je pravzaprav zelo intimen odnos, ki omogoča naš sleherni vdih.

Ali smo ljudje res zato ›krona stvarstva‹, ker nam je dan govor kot posebna lastnost, po kateri se razlikujemo od drugih bitij, ki na lestvicah življenja posedajo po klinih ›niže‹ od nas? Imamo res posebno srečo, da nam je bil vdihnjen dar jezika, s katerim si sporočamo fizične potrebe, si razlagamo ustroj sveta in spoznavamo razsežnosti duha?
Seveda ne. Ljudje nismo bajeslovna bitja. Spadamo v vrsto Homo sapiens, ki je v eonih svoje evolucije razvila povsem samosvoj nagon, prek katerega najlaže zadovoljujemo svojo potrebo po komunikaciji. To je nagon po jeziku oziroma govoru, ki obsega vse od najprimitivnejših džungelskih krikov do umnih čistopisnih razprav o tem, al' prav se piše kaψa ali kaſha.

Paul Davies se v Zlatolaskini uganki dotika nekaterih temeljnih kozmoloških vprašanj, ki človeštvu že od nekdaj burijo domišljijo in kratijo spanec. Še več; kot se za uganko spodobi, je to knjiga vprašanj, zasoljenih z osupljivimi spoznanji:
● Zakaj je naš planet – v primerjavi z bližnjo soseščino v Osončju – tako neverjetno primeren za vznik, razvoj in razcvet življenja v nepopisno bogastvo biotske raznovrstnosti?

Richard Dawkins, priznani evolucijski biolog in »najbolj razvpiti britanski ateist«, ponuja tezo, da so religije odvečne in celo škodljive, ter svoje trditve prepričljivo utemelji. Njegov odnos do vere, ki ga sam označuje kot sovražnega, izvira predvsem iz nasprotja med zagovorniki evolucijske teorije in religioznimi kreacionisti, ki dandanašnji zlasti v Združenih državah Amerike močno krojijo dogajanje v šolstvu in v javnem dojemanju znanosti.

Enaindvajseto stoletje bo gotovo minilo v znamenju genetike. Dobrih 50 let po odkritju zgradbe DNK smo sicer šele na začetku genetske revolucije, toda obeti so veličastni. Z gensko spremenjenimi organizmi nam bo morda uspelo korenito spremeniti kmetijstvo, odpraviti lakoto in rešiti okolje.

Podnebje na Zemlji se neprestano spreminja, v zadnjem času pa se zdi, da postajajo te spremembe vse občutnejše. Koliko je zanje kriv človek s svojim spreminjanjem naravnega okolja in predvsem z izločanjem toplogrednih plinov v ozračje?
Znanstveniki danes soglašajo, da so podnebne spremembe dejstvo in da se ozračje v svetovnem merilu segreva.

Genom mojega življenja je avtobiografska pripoved dr. J. Craiga Venterja, kalifornijskega jadralca, ki ga je služba bolničarja v Vietnamu tako prekalila, da se je s trmasto vztrajnostjo prelevil v pionirja genomike. V knjigi je najnovejša dognanja genetike uporabil kar na samem sebi, ko je avtobiografsko pripoved prepletel s kratkimi razlagami delov svojega genoma, ki ga je leta 2007 tudi objavil.

Knjiga Svet brez nas je miselni eksperiment, ki se poigra z možnostjo, da bi z Zemlje nenadoma izginili vsi ljudje. Planet bi bil prepuščen živalstvu in rastlinstvu – ter posledicam, ki bi nastale zaradi zapuščine naše civilizacije in tehnologije. V ospredju zanimanja sta zato flora in favna pa tudi po človeku spremenjeno okolje.
Avtor je prepotoval velik del sveta, srečal številne strokovnjake in si ogledal kraje, kjer je ›narava‹ že izpodrinila človeka ali zabrisala njegove sledove. Človekovi posegi v okolje so sicer normalni, saj si ljudje v civilizaciji podrejamo svet, da v njem laže, lepše in udobneje živimo.

Angleški romantični pesnik John Keats je menil, da je njegov rojak sir Isaac Newton s fizikalno razlago svetlobe in njeno razcepitvijo v prizmi naredil poeziji nadvse slabo uslugo, saj je mavrico oropal vseh čarov in barvni svet pahnil v neznosno nezanimivo, brezdušno znanstveno puščobo.